Marjan bo imel kratke noči

Čeprav so v Triu Šubic iz Škofje Loke fantje, stari od 24 do 26 let, so na glasbeni sceni že deset let. »Kot največji dosežek si štejemo to, da z glasbo razveseljujemo ljudi in s tem vsakič znova uresničujemo tudi svoje sanje,« pravi harmonikar Tomaž Šubic iz Stare Oselice v Poljanski dolini. Trio sestavljata še njegova bratranca iz Škofje Loke – brata Miha in Marjan Šubic. Prvi je kitarist, drugi basist, sicer pa vsi trije tudi pojejo. Pogovarjali smo se o začetkih ansambla in nadaljnjih glasbenih načrtih, izvedeli pa smo tudi nekaj zanimivosti o članih …

Tomaž, dotakniva se najprej nedavnega odmevnega koncerta, na katerem ste v družbi odličnih glasbenih prijateljev in približno tisoč poslušalcev praznovali desetletnico. Verjetno ste imeli veliko dela s pripravami?

»Tako je, še posebej pestra sta bila zadnja dva meseca pred koncertom. Prvič v karieri smo cel koncert organizirali sami, a je odziv občinstva poplačal ves trud. Ob tej priložnosti bi se še enkrat zahvalili vsem, ki so nam kakorkoli pomagali pri izvedbi koncerta, in obiskovalcem, ki so se poveselili z nami.«

Kakšni so bili začetki ansambla?

»Lahko bi rekli, da je nastal po naključju. Čeprav smo vsi trije člani že od malih nog igrali kak inštrument, si nismo mislili, da bomo kdaj igrali skupaj. Vse se je začelo septembra 2006, ko sta me Miha in Marjan prišla podpret na srečanje harmonikarjev v gostilno Starman. Po končanem uradnem delu programa smo skupaj odšli v sobo, v kateri so bili različni inštrumenti, ki smo si jih malo sposodili in nanje poskusili zaigrati. Po naključju nas je slišal neki učitelj glasbe in nas kmalu zatem povabil na oder, kjer smo vsi trije prvič skupaj javno zaigrali. Takrat smo imeli od 12 do 14 let.«

Menda ste na začetku razmišljali tudi o pevki …

»Takrat smo imeli ogromno različnih idej, kakšne bi lahko bil naš ansambel. Če se lahko malo pošalim, smo kasneje ugotovili, da bi lahko s prihodom pevke nastale težave, saj smo bili vsi trije takrat še samski. (smeh) Sicer pa imamo vsi zelo radi fantovsko petje, kar je verjetno tudi razlog, da smo ostali v taki zasedbi.«

Koliko nastopov je že za vami? Nam lahko zaupate kakšno zanimivo anekdoto? »Točnega števila nastopov ne vemo, ker si v prvih letih našega delovanja žal nismo vsega zapisovali. Se je pa v tem času zgodilo kar precej zanimivih anekdot. Ena izmed njih je tudi, da nekoč po nastopu v Italiji nismo mogli zagnati avta. Neka gospa je poklicala okoliškega avtomehanika. Med čakanjem je nato Miha po naključju še enkrat preveril svoje žepe in našel še ene enake avtomobilske ključe. Na nastop smo se namreč pripeljali z avtom njegovega očeta, ki je enak kot Mihov. Izkazalo se je, da je Miha ključe svojega avta v naglici, ko se je odpravljal od doma, vzel s seboj in jih nato, ko smo se hodili preoblačit v avto, nevede zamenjal s ključi očetovega avta. Tako smo poklicali mehanika, da smo težavo že rešili, ne vemo pa, kaj si je mislil, ko je izvedel, zakaj smo ga zbudili sredi noči.«

Na katere dosedanje dosežke ste najbolj ponosni?

»Ponosni smo na vse, kar nam je doslej že uspelo uresničiti, tako na našo prvo zgoščenko kot tudi na strokovne nagrade in nagrado občinstva, ki smo jih prejeli na raznih festivalih. Čeprav se sedaj že kar nekaj časa nismo udeležili nobenega festivala, pa se nameravamo udeležiti vsaj še Slovenske polke in valčka. Zelo nas veseli tudi, da smo v dosedanji karieri imeli priložnost na odrih skupaj nastopati z velikani slovenske narodno-zabavne glasbe ter na koncertih ob naši peti in deseti obletnici. Pripravljamo že drugi album, želimo si, da bi luč sveta ugledal v sredini oz. najkasneje proti koncu prihodnjega leta.«

Doslej ste predstavili okoli dvajset lastnih skladb, nekatere ste ustvarili sami …

»Glasbo in besedila naših skladb v večini res ustvarjamo kar sami. Prve skladbe – Čez Škofjeloške hribe, Ermanovca čar, Lepi spomini, Mamina ljubezen, Ko zacveti pomlad – sva ustvarila jaz kot avtor glasbe in moj oče Milan, ki je napisal besedila. Pri skladbah, izvedenih na škofjeloškem festivalu narečnih viž, so nam na pomoč priskočili Neža Maurer ter glasbenik Jože Teran za skladbo Na Lontrg, za skladbo Čbila in Tk i blu takat pa je besedilo prispeval Matija Krajnik. Ostale skladbe pa so v celoti Mihovo delo: Nageljni rdeči, Obala želja, Čarobna pravljica, Objemi me, Ritem ljubezni pa tudi najnovejši skladbi, ki smo ju premierno predstavili na jubilejnem koncertu. Gre za valček Zapojmo prijatelji in polko Najlepše je v zidanci, za katero pa je besedilo prispeval Igor Pirkovič.«

Katere skladbe poleg lastnih še preigravate?

»Veliko preigravamo in prepevamo Slakove, Miheličeve, Avsenikove viže, viže od Fantov z vseh vetrov, Mladih Dolenjcev, Poguma, Gadov, Modrijanov, Primorskih fantov, Ansambla bratov Poljanšek … Čeprav smo narodno-zabavni ansambel, pa igramo tudi zabavno glasbo: slovenske in tuje popevke ter pop in rok glasbo.«

Nam lahko zaupate še kakšno zanimivost o vas, članih?

»Mogoče je ena od zanimivosti ta, da sta Miha in Marjan oba rojena v letu 1993, prvi januarja, drugi decembra, tako da se včasih radi pošalimo, da je bilo to leto v naši žlahti zelo plodno. Miha poleg igranja na kitaro in ustvarjanja glasbe s svojim taksijem pomaga, da ljudje pridejo pravočasno na cilj, ali pa jih odpelje na kakšen izlet. Sam ob glasbi in študiju strojništva rad pomagam na domači kmetiji, prav tako tudi Marjan, ki pa bo verjetno naslednjih nekaj tednov ali mesecev imel krajše noči ne le ob koncih tedna, ampak tudi med tednom, saj je pred kratkim postal očka.«