Valentin Zarnik – oče slovenskih taborov

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. december 2017 / 09:21

Valentin Zarnik, sto osemdeseto obletnico njegovega rojstva smo obeležili letos, je bil eden vodilnih mož slovenskega taborskega gibanja. Kot mladoslovenec in liberalec pa se je zavzemal za Zedinjeno Slovenijo in odločno nastopal proti ponemčevanju Slovencev.

Valentin Zarnik se je leta 1837 rodil v Repnjah pri Vodicah v revni kmečki družini očetu Juriju in mami Ani. Družina se je kmalu nato preselila v Ljubljano, kjer so začeli proletarsko življenje. Pesnik Andrej Budal je dobro stoletje kasneje v Ljubljanskem zvonu objavil članek ob izidu knjige Doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj, pisatelj in politik Miroslava Goršeta, v katerem je njegovo življenje povzel kot življenje »moža, ki je izšel iz najnižjih ljudskih plasti in se z naravnimi darovi povzpel do enega prvih mest v slovenskem javnem življenju«.

Zanimanje za družbeno delovanje je izkazal že v gimnazijskih letih, ko je skupaj s Franom Erjavcem, Simonom Jenkom, Vaclavom Brilom, Valentinom Mandelcem in Ivanom Tuškom izdajal skrivno literarno glasilo Vaje, v katerem so se vadili v pisanju v slovenskem jeziku, šesterica pa je postala znana kot vajevci. Avstrijska oblast je podobna glasila prepovedala, saj ji takšna aktivnost prihodnje slovenske inteligence ni ustrezala.

»Rušil nemške utrdbe na slovenskih tleh«

Zarnikovo šolanje se je nadaljevalo na Dunaju, kjer je sprva poslušal predavanja iz zgodovine, nato pa se prepisal na pravo in ga leta 1861 tudi dokončal, doktorat pa uspešno zagovarjal v Gradcu. Kot zaveden Slovenec je odklonil vseučiliški stolici v Padovi in Zagrebu in se zadovoljil s skromno službo preprostega koncipienta in nato odvetnika, zato da je, kot piše Budal, »lahko ostal sredi svojega naroda in rušil nemške utrdbe na slovenskih tleh«.

Spadal je med liberaliste iz skupine mladoslovencev, ki so med narodom budili narodno zavest, vrhunec delovanja pa dosegli z organiziranjem slovenskih taborov med letoma 1868 in 1871. Zagovarjali so ideje o slovenskem jeziku v šolah in uradnem življenju ter kritizirali staroslovence z Janezom Bleiweisom na čelu. Kot odgovor na Bleiweisove Novice so izdajali časopis Slovenski narod, v katerem je objavljal tudi Zarnik. Pisal je temperamentno in z besedami znal švrkniti tako po preponižnih, plašnih rojakih kot po drznih in pohlepnih Nemcih, s prav posebnim užitkom pa se menda znal t. i. nemškutarje, ki jih je najbolj preziral. Kot pravi Budal, je iz njega vela »šegava samozavest«.

Na taborih se je najprej uveljavil kot politik (leta 1896 je bil sicer izvoljen tudi v kranjski deželni zbor). Govoril je na devetih taborih in, kot piše Budal, povsod navduševal za Zedinjeno Slovenijo, govoril zoper potujčevanje ter bil nasploh najbolj priljubljen govornik, zaradi česar ga je tudi Bleiweis, ki se je s staroslovenci pridružil taborskemu gibanju in s katerim se je Zarnik kasneje zapletel v spor, imenoval za »očeta slovenskih taborov«. Kljub temu da se je imel tudi za voditelja mladoslovencev, pa mu tega tovariši niso nikoli docela priznavali.

Vročekrven in robat

Kljub nespornemu vplivu, ki ga je imel v javnem življenju v drugi polovici 19. stoletja, pa po oceni Miroslava Goršeta ni imel potrebnih voditeljskih sposobnosti, saj je bil »prenagel, vročekrven, rajši robat kakor uglajen, nestanoviten in premalo globok«. Vendarle pa se imamo prav samozavesti in pogumu narodnih buditeljev, kakršen je bil Zarnik, zahvaliti za krepitev narodne zavesti med Slovenci tistega časa.

V zakonu z zdravnikovo hčerjo Ano Kos so se mu rodili sinovi Miljutin, Igor in Boris. Leta 1885 je zbolel za vodenico in se neuspešno zdravil v različnih slovenskih zdraviliščih. Umrl je 30. marca 1888 v 52. letu starosti.