V Kanado je šel živet kolesarske sanje

»Že od desetega leta sem na vprašanje, kje se vidim v prihodnosti, odgovoril, da bom v Kanadi kolesaril,« pravi devetnajstletni Škofjeločan Jaka Hartman. Njegovi sošolci so se vpisovali na fakultete, on pa je dobil vizum za Kanado. Ljubezen do kolesarstva prostega sloga ga je pri osemnajstih letih vodila v Kamloops v Britansko Kolumbijo. Po enem letu se je vrnil domov, a ne za dolgo.

Škofja Loka – Jaka Hartman je kolesar prostega sloga iz Škofje Loke. S tem športom se ljubiteljsko ukvarja od približno desetega leta in kmalu je kolesarstvo zanj postalo več kot le šport, rekreacija. Postalo je njegova strast, način življenja. Njegove otroške sanje so bile preseliti se v Britansko Kolumbijo v Kanado. Uresničile so se mu pri le 18 letih. Po enem letu se je vrnil domov, a kot kaže, ne za dolgo.

Lahko bi rekli, da sta vam bila kolesarstvo in šport nasploh položena že v zibelko. Vaš oče Matej je znano ime v gorskem kolesarstvu.

»Vedno smo bili športna družina. Najprej smo veliko plezali, potem sta starša začela obračati kolesa. Tudi jaz sem skočil na gorsko kolo in ostal na njem. To je bilo pri približno desetih letih. Na začetku me je zanimalo vse, hitro pa sem se bolj navdušil nad skoki, triki, spustom. Sočasno z mojim navdušenjem nad kolesarstvom je prišla tudi želja, da bi šel enkrat v Britansko Kolumbijo v Kanado, ki je zibelka gorskega kolesarstva prostega sloga. Tam se je vse skupaj začelo že, ko pri nas še nihče ni vedel, kaj je to gorsko kolo. Gledal sem filme, posnetke o tem športu in vsi so bili snemani tam. Rekel sem si, da grem ob prvi priložnosti, ki se bo pokazala, tja. To je bila tako že moja otroška želja. In medtem sem se vozil doma. Manjši park je bil v Gorajtah in na Gostečah. Po koncu osnovne šole sem se vpisal na sedanjo Gimnazijo Franceta Prešerna v Kranj in spoznal prijatelje, ki so se prav tako ukvarjali s tem športom.«

In ko so se sošolci vpisovali na fakulteto, ste vi dobili vizum za Kanado.

»To je bilo istočasno. Rekel sem si, da je po koncu srednje šole pravi trenutek, da grem. Zaprosil sem za vizum. Sploh nisem razmišljal o drugi možnosti. Niti na informativne dneve na fakultete nisem šel. Vizum sem dobil lani spomladi in rekli so, da moram priti do februarja letos. Čez poletje sem veliko delal, jeseni kupil vozovnico, spakiral in šel. S seboj sem seveda vzel gorsko kolo in kovček. To je bilo vse.«

Kakšen je bil odziv domačih?

»Že od desetega leta sem na vprašanje, kje se vidim v prihodnje, odgovoril, da bom v Kanadi kolesaril. Starši so videli, da to ni samo otroška fantazija, saj je bila osem let ista zgodba. Ko sem prišel povedat, da imam vizum, sta rekla le: v redu, skrajni čas. Moj odhod v Kanado sta pričakovala.«

Ste pred odhodom vedeli, kje boste spali ...?

»Dva dneva pred odhodom sem na spletu našel gospoda, ki mi je rekel, da me bo prišel iskat na letališče in da bom lahko pri njem tudi živel. Za vsak primer sem s seboj vzel še spalno vrečo, da bi lahko prespal kje na prostem, če bi bilo treba. Prišel me je iskat in pri njem sem imel v najemu sobo. Dobil sem delo na smučišču. Bil sem žičničar. S pomladjo je bilo konec smučarske sezone. Malce je bilo nerodno, ker nisem imel službe za naprej, a sem jo hitro našel. Vse do odhoda domov sem delal v kolesarski trgovini.«

Kaj bi povedali o mestu Ka­­m­­loops?

»Območje je polpuščava. V mestu je sicer sotočje dveh rek. Kamloops ima okrog devetdeset tisoč prebivalcev in je eno večjih na tej strani Kanade. Turizma je presenetljivo malo. Ozračje je precej suho, tako da tudi če zapade sneg, se dvorišče lahko spiha kar s pihalnikom za listje. To mi je bilo kar malo šokantno, ko je rekel gospod, da bo treba skidati dvorišče, in mi dal pihalnik za listje. Čudno sem ga pogledal, kaj bova sedaj s tem. Sicer pa je pozimi zelo mraz, poleti pa zelo vroče.«

Je tako, kot ste si predstavljali iz filmov?

»Je kar nor občutek, ko si tam in stojiš na vrhu skakalnice, ki si jo kot desetletni otrok po televiziji gledal z velikimi očmi.«

Kako je z razvitostjo kolesarstva?

»Tam je kolesarstvo na povsem drugačni ravni kot pri nas. Manj kot pol ure vožnje iz mesta je okrog 170 kilometrov označenih poti za gorsko kolesarstvo. Dlje iz mesta jih je še veliko več. Kolesarstvo je zelo razvito, videli so, da je zanimivo, zdravo, privablja turiste in dejansko s celotno infrastrukturo to omogočajo. Kolesarska družba je kot druga družina.«

Koliko časa ste imeli za ukv­arjanje s kolesarstvom, zaradi česar ste sploh šli tja?

»Kolikor se je le dalo, sem preživel na skakalnicah. Pred poletjem sem se odločil, da bom nehal plačevati najemnino in si kupil terensko vozilo. Zadnji del je bil urejen za spanje. Od junija do konca novembra sem tako živel na parkirišču pod skakalnicami. Zjutraj sem se zbudil, šel v službo, prišel nazaj in vsak dan kolesaril do enajstih zvečer. Skakalnice so namreč osvetljene. Živel sem kar nomadsko življenje, povsem drugačno od tega tukaj.«

Ste v skokih zelo napredovali?

»Sem napredoval. Naučil sem se tudi drugače voziti. Tudi če je skakalnica velika in tehnično zahtevna, jo je treba že v prvem poskusu prevoziti na polno. In gre.«

Preizkusili ste se tudi na tekmovanju.

»Kolikor se je le dalo, sem tudi tekmoval. V Whistlerju sem imel malo sreče in se uvrstil v finale. V kvalifikacijah nas je bilo okrog 150, 200, v finale se nas je uvrstilo trideset. Nisem pričakoval napredovanja. Ko sem šel naslednje jutro na splet, sem videl sporočilo, naj pridem po zapestnico za finale.«

Pred kratkim ste se vrnili domov. Boste ostali ali se nameravate vrniti?

»Domov sem prišel, ker mi je pretekel vizum. Imel sem ga za eno leto. V službi, torej v prodajalni koles, so bili kar zadovoljni z mano, tako da sedaj skušamo podaljšati vizum. Upam, da bom v prvih mesecih prihodnjega leta odšel nazaj. Za zdaj se vidim tam, potem bomo pa videli, kako bo.«

Vremenske razmere vam tr­enutno niso ravno naklonjene, da bi tukaj kolesarili.

»Če sem šel v Kanado z enim kolesom, sem se domov vrnil z dvema. Bo pa tudi prvo še moralo malce zdržati. To sta kolesi za »dirt jump« oziroma »slope style«. Prvi dan, ko sem prišel, je bilo še lepo, potem je pa takoj začelo snežiti. Upal sem, da se bom vsaj malo še lahko vozil. Saj se da, ni pa idealno. Grem pa na progo pod Sv. Jošt, kolega ima progo tudi za hišo.«

Vaše sporočilo za konec?

»Oguljena fraza, a drži. Kdor si nekaj resnično želi, naj poskusi. Z malo želje in motivacije se vse da. Jaz sem bil prav presenečen, kako se je vse odvijalo, kar sem si želel že kot desetletni otrok.«