Žrtev ali bedak

Kako je Niko zaman iskal pravico

Ko pride Niko do besede, človek ne ve, ali bi jokal ali se smejal. Njegova zgodba zveni zelo neverjetno, kdo drug bi celo dejal, da je privlečena za lase. Vsak pa si, ko Niko postavi piko na i, ustvari sodbo sam. Ta sodba pa je pri marsikom odvisna od lastnih izkušenj, to se pa tako in tako ve!

Niko pravi, da ima njegova zgodba globoke korenine. Njeni zametki segajo v čase, ko ženske še niso imele popolne prevlade nad moškimi, v čase, ko je bil feminizem še v povojih. Takrat so bili moški še »pravi« moški in redki so dopustili, da ženska pometa z njimi. Niko – vsaj tako trdi – je bil drugačen. Ženski, ki ji je podaril dušo in srce, je dovolil, da je lahko počela z njim vse, kar se ji je zljubilo. In to je bila njegova velika napaka, velika šola, zaradi katere je izstopal med pripadniki svojega spola.

»Moja hči, ki je stara 37 let, denimo, moškega sploh ne potrebuje več. Skupaj s prijateljicami, ki so enakega mišljenja, obiskuje seanse, kjer se božajo po jajčnikih in maternicah. A ker ne dobi tiste prave in primerne energije, je doma pogosto depresivna, brez volje je. Če ji ni kaj prav, pa nadme dvigne celo roko. Čuden je ta svet, čuden,« ugotavlja.

Brigito je spoznal v poznih sedemdesetih letih. Bil je mlad, nadobuden fant, ravno je prišel od vojakov. Kot mehanik je kar dobro zaslužil. Njegov konjiček je bil, da je iz več odpadnih avtomobilov sestavil novega in ga potem tudi dobro prodal. Mnogi so romali v ostale bratske republike, plačilo je bilo hitro in na roke. Vsake toliko časa se je šel ostrič v frizerski salon, ki je stal le lučaj stran od delavnice.

»Minka je bila zelo prijazna frizerka. O vsem je vse vedela, včasih mi je pripeljala tudi kakšno stranko. Zmeraj sem ji pustil bogato napitnino, sem in tja se mi je zdelo, da bi bila pripravljena na kaj več, a sem se delal neumnega in teh skritih namigov nisem opazil. Navsezadnje je bila najmanj enkrat starejša od mene in stare babe mi niso nikoli dišale. Nekoč pa beseda da besedo, omeni mi, da ima hčerko, ki se je zatekla domov, ker jo je mož tepel in ji grozil, da jo bo ubil. Nergala je in nergala, kako je revše osamljeno, da nima nikogar, ki bi jo peljal na kavo, in tako je naneslo, da sem se ponudil. Malo iz radovednosti malo pa zato, ker za ženske nisem imel časa, pa bi mi prijalo, če bi se s kakšno malo zamotil. Že naslednji dan me je Brigita, njena hči, pričakala v frizeraju. Bila je vsa nališpana, za pol glave višja od mene, lepa kot sam vrag! Ko sem jo zagledal, je bila prva stvar, na katero sem pomislil, kako to, da se je takšne lepote neki drug moški želel znebiti. Nič mi ni bilo jasno. Šla sva na kavo, bil je lep, a zelo mrzel spomladanski dan. Vso pot je čebljala o svojem bivšem, in ker sem le kimal – kaj pa bi drugega – me je na koncu direktno pobarala, ali slučajno koga poznam, ker bi želela, da ga nekdo pošteno pretepe. Na široko sem zazijal, takšne želje iz tako lepo našminkanih ust res nisem pričakoval! Pa sem ji kar naravnost povedal, da z moje strani iz te moke ne bo kruha! ''Saj ste mehaniki znani po tem, da se radi pretepate,'' se je priliznjeno nasmejala, a ko je videla, da sem ostal smrtno resen, je začela govoriti o drugih rečeh. Imela je sina, ki je bil star tri leta. Pokazala mi je njegovo fotografijo in preostanek popoldneva sva potem govorila o otrocih. Na randi sva šla še nekajkrat, dokler se ni zgodilo neizbežno: dala sva se dol in ona je menda že takrat zanosila. ''Lepo in prav, boš pa šla delat splav,'' sem ji rekel. Začela je na ves glas jokati, da ona ni takšna, da tega ne bo storila za noben denar. No, to, kar je izrekla, je bila čista laž. Pozneje sem izvedel, da je imela prvi splav že pri petnajstih letih, dokler me ni ujela, pa še kdove kolikokrat. Ko sem pristal, da zaživiva skupaj, je dirigentsko palico vzela v roke njena mama Minka. Dogovorili smo se, da bo našla stanovanje, opremil ga bom pa jaz, ker onidve nista imeli nič denarja. Tudi prav. Do takrat sem živel pri starših, čas je že bil, da grem na svoje. Potem pa mi slučajno pride v roke časopis. V oči mi pade novica, da so našli moškega, ki ga je nekdo hudo pretepel, da je v kritičnem stanju, policija pa zaman išče napadalce. Po inicialkah sodeč bi lahko bil Brigitin bivši! Sedel sem v avto in se odpeljal do bodoče tašče. Nič ni vedela. Brigita se je sicer delala nedolžno, češ da se ji ne sanja, vendar sem na vodi čutil, da laže. Ko je videla, da sem postal slabe volje, se je stisnila k meni in – logično, po izdatnem muckanju sem na vse dvome in strahove čisto pozabil. Poroka je bila zelo razkošna. Kar nisem zapravil za opremo stanovanja, sem za poročno slavje. Na koncu sem bil brez ficka v žepu. Tašča ni primaknila niti dinarja, čeprav je bilo več kot polovico svatov njenih. Sina Erika je vzela v varstvo ena od prijateljic, da sva lahko šla na poročno potovanje v Dubrovnik. Prav smilil se mi je fantič, ker smo ga za teden dni porinili v tuje roke. Tašča zanj, seveda, ni imela nobenega časa. O podrobnostih poročnega potovanja ne bi razpredal, saj sva tisti teden večino časa preživela v postelji in na različnih večerjah. Kot nora bi kupovala tudi bižuterijo, a sem ji povedal, da ni več denarja, da ne more. O, kako se ji je nos povesil! O njenem kujanju bi lahko napisal debele knjige! V bistvu je vse gradila na pretkanosti, na korenčku in palici. Z eno roko se mi je dobrikala, z drugo me je kaznovala. V kakšnem trenutku me je pripeljala tako daleč, da bi zato, da mi ''da'', naredil vse, kar bi zahtevala od mene,« prostodušno prizna.

Skupno življenje je bilo že od prvega trenutka, sploh pa po tistem, ko sta se z Brigito preselila na svoje, zelo razburkano. Niko se je znašel v zagati: po eni strani je od njega zahtevala vedno več denarja, po drugi strani pa je pričakovala, da jo bo med nosečnostjo držal za roko, razvajal, ji kuhal in podobno. Da bi šla nazaj v službo? Ni govora! Ležala je doma, kot bi bila nosečnost invalidnost tretje stopnje. Medtem ko je Niko garal, da bi zadovoljil njene pretirane želje, se je ona zabavala s prijateljicami.

»Kadarkoli sem prišel domov na dopoldansko malico ali na kosilo, se je Erik sam igral v svoji sobi, ženske pa so sedele v kuhinji, pile, kadile, poslušale glasbo, se zabavale. Takšna zgodba se je ponavljala iz dneva v dan. Otrok se mi je zelo smilil in neštetokrat se je godilo, da sem ga vzel s seboj v delavnico. V roke sem mu dal kakšno enostavno orodje in potem mi je z užitkom ''pomagal'' pri delu. Pogosto ga je vzela s seboj domov moja sestra. Tudi ona je imela – tako kot jaz – zelo rada otroke. Nikoli mi ni očitala, da sem si izbral takšno zanikrno ženo, zmeraj mi je poskušala pomagati. To počne še danes, ko sva že bolj v letih, za povrh pa je ona še zelo bolna – huda sladkorna bolnica. Devet mesecev nosečnosti je hitro minilo, rodila se je Sara. Otroka sem bila zelo vesel, kaj ne bi bil! A žena je bila nenehno preutrujena, za nobeno rabo ni bila. Vse sem moral postoriti sam. Saro je že po enem tednu odstavila od prsi. Jaz sem bil tisti, ki sem ponoči vstajal in jo hranil. Ona je spala kot klada, niti premaknila se ni, ko je otrok jokal in jokal. Kmalu so se začeli tudi očitki: da premalo storim zanjo, da se ji nič ne posvečam, da se počuti zapuščeno. Prosil sem sestro, da pride pazit oba otroka, Brigito pa sem naložil v avto in jo odpeljal v Trst. Edino zdravilo za njeno slabo voljo so bile četrtkove bogato obložene stojnice na Ponte Rossu. Pa ko bi nakupovala le zase! Ne! Prtljažnik se je domov grede šibil pod težo daril tudi za njene prijateljice in taščo. Težko prislužen denar sem metal skozi okno za ničvredne neumnosti. A sem bil bedak na kubik ali nisem bil?«

(Nadaljevanje prihodnjič)