V žrelu prehlada

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 21. maja

V torek je bil za mano tudi peti krog kemoterapije. Prenesla sem ga lahkotno in brezskrbno. Moje stanje duha in razuma je namreč na ravni, ko se za nobeno tuzemno prigodo več ne sekiram. Žal. Dolgo sem rabila, da sem prilezla do točke, na kateri se človeku domala vse drugo, razen ljubezni, zdravja in življenja samega, fučka do Benetk in naprej v neskončnost.

Namesto domov sem po torkovi kemoterapiji zavila naravnost k Miši, ki živi v hiši pod Rožnikom, in odšli sva na hitri sprehod po priljubljenem ljubljanskem hribu. Vmes sva si vzeli uro časa za telovadbo in vadbo qui gong.

Priznam. Nisem se počutila ravno briljantno. Miša mi je prigovarjala, češ da se niti ona ne počuti dobro in da je pritisk težak kot slon. Do njene razlage naravnih okoliščin sem ostala nejeverna in včeraj se je izkazalo, da zares ni bilo vse na vremenu. Loteval se me je namreč prehlad, ki je včeraj v meni izbruhnil domala z vulkansko silo. Trenutno stojijo stvari tako, da kreham, kašljam in tudi pljuvam, kot star tobakar, kot so Staroslovenci (ne tako zelo dolgo nazaj) rekli zasvojencem s posušenimi zelenimi listi.

Ko sem prišla v torek z Rožnika, se nisem počutila dovolj močno, da se usedem v avto in se odpeljem v Premanturo, kjer nameravam tri dni uživati samost razbohotene pomladi. Tako sem se na morje odpeljala šele včeraj proti poldnevu. Ker sem se v avtu napol skuhala, sem se odpeljala mimo kampa naravnost na Kamenjak. Tako rekoč naravnost v vodo. Plavala sem in se hladila v morju, ki nima manj kot dvajset in ne več kot enaindvajset stopinj. Se pravi, da je morje prav zdaj in prav takšno, kot je zdaj, idealno za osvežitev in rekreacijo. Uživala sem, kot bi bila v devetih nebesih. Zvečer sem pa imela, deveta nebesa v nasprotni obliki. Namreč: krehanje, kihanje, pljuvanje in vse, kar spada k vulkanskemu prehladu. Kar me, se razume, niti malo ne pretrese, da ne rečem preplaši.

Ura je osem zjutraj. Sedim pred počitniško prikolico v kampu Tašalera v Premanturi in opazujem morsko gladino. Povsem nepremična, umirjena je. Pomislim. Stanje mojega duha je prav takšno kot morska gladina, ki se razteza pred menoj. Roko na srce. Lepo ali grdo. Povedano po pravici, stojijo stvari tako, da samo sebe domala občudujem. Zahvala za moje stanje pa gre, kakopak, povsem drugemu kot meni sami. Ta Drugi je sila, ki je nad menoj in nad nami vsemi in ima nasploh v rokah vse niti stvarstva. Tudi nit mojega življenja. In verjamem, da je to meni v prid.

Ko mi je dovolj naslajanja nad naravo in (Gospod mi oprosti) nad samo seboj in ko potegnem globoko v svoja pljuča eterična olja smole, ki je prav v tem trenutku kapnila z borovca na mojo roko, vzamem pot pod noge in odkorakam na Kamenjak. Na kopanje. Se bo krehanje, pač, nekoliko zavleklo. (Se nadaljuje.)