Živijo posebno življenje

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / petek, 1. december 2017 / 18:05

Rojstvo danes desetletne Nine je bilo prelomnica v njihovem življenju. Nina je otrok s težavami v razvoju in Jerneja in Klemen Renko sta se odločila, da bosta naredila vse, da bi bila nekoč samostojna. Po znanje sta odšla v tujino in z njo tudi po sedem ur na dan delala po programu, ki temelji na celostnem pristopu. Med drugim sta pridobila certifikat profesionalne mame in očeta. Znanje prenašata naprej.

Škofjeločana Jerneja in Klemen Renko sta predavala v Vrtcu Škofja Loka v Šoli za starše. Njuna življenjska zgodba je posebna za slovenski prostor. Imata dve hčerki, mlajša Nina je deklica s težavami v razvoju. Da bi ji nudila čim več, sta po znanje odšla v tujino. Izobraževala sta se tudi na inštitutu IAHP (The institute for the Achievement of Human Potential), pridobila certifikat profesionalne mame in očeta, pridobljeno znanje pa v zadnjem letu kot Special team posredujeta drugim staršem in študentom, vse več zanimanja je tudi pri terapevtih. Na predavanju sta predstavila metode in programe, s katerimi skozi igro spodbujamo otrokov razvoj in razvijamo njegove potenciale.

Celosten pristop je ključen za napredek

Rojstvo danes desetletne Nine je bilo prelomnica v njunem življenju. »Ko se je rodila, nismo opazili ničesar posebnega. Kmalu po rojstvu pa so se začele kazati posebnosti. Pri enem letu je imela že kar nekaj diagnoz. Hitro se je pokazal zaostanek v razvoju. Z diagnozami se znajdeš doma, imaš predpisane terapije, a ugotoviš, da je to za takšne težave zagotovo premalo. Začela sva iskati, kdo naju bo naučil, kaj naj počneva z njo doma, da bi šel razvoj najbolj optimalno naprej,« je povedal Klemen Renko. Jerneja pa je dodala: »Ne gre za to, da bi dvomili o strokovnosti terapevtov, strokovnjakov pri nas. Preprosto naju je gnala intuicija, da to ne more biti tako slabo, kot so napovedovali, hkrati pa nisva dobila odgovorov, ki naju bi zadovoljili. Govorili so nama, da je naša Nina otrok s posebnimi potrebami, naj se čim prej navadiva na to in živiva normalno življenje. To mi ni šlo skupaj. Ne moremo živeti normalnega življenja, če imamo otroka, ki se ne more igrati z vrstniki in hoditi z njimi v šolo. Lahko pa živimo posebno življenje. Iskala sva alternativo in jo našla v tujini. Tam sva dobila potrditev, da razmišljava prav, da smo starši tisti, ki lahko za otrokov razvoj naredimo največ. V kombinaciji s terapevti lahko naredimo velike premike naprej. Če doma delamo s svojim otrokom, imajo tudi terapevti veliko boljše rezultate. Hitrost razvoja je produkt otrokovega potenciala in stimulacije. Mi smo Nino trenirali, kot da bi bila vrhunska športnica.« Klemen pravi: »Najprej sva definirala, kakšno znanje potrebujeva, in potem iskala človeka, ki to znanje ima. Ne zato, da bi on delal z Nino, temveč da naju nauči, kako bova midva z njo delala doma.«

V šolanje sta vložila veliko časa in ne nazadnje tudi denarja. Najprej sta opravila izobraževanje na že omenjenem ameriškem inštitutu IAHP, nato sta se v Varšavi izobraževala po metodi Masgutove, Jerneja je opravila še osnovno izobraževanje montessori. Ker ima Nina največ težav na področju govora, se izobražujeta še pri izraelskem terapevtu. V vsa izobraževanja sta šla s ciljem, da se tam naučita delati z Nino, ne da jo vozita na terapije. To jima ob pomoči staršev dobro uspeva. »Ohraniti je treba trezno glavo in verjeti, da se da, ker se res da, a le z disciplino in trdim delom. Nina je dokaz za to. Z njo smo delali tudi po sedem ur na dan, sedaj, ko je v šoli, je programa manj, še vedno pa ima vsak dan načrtovane aktivnosti,« je dejala Jerneja. Nina je obiskovala redni oddelek Vrtca Škofja Loka, izobraževanje nadaljuje na Osnovni šoli montessori v Ljubljani.

Renkova sta se odločila, da bosta znanje, ki sta ga v vseh teh letih dobila in preizkusila na svoji hčerki, delila naprej. Med starši je veliko zanimanja, sprejmeta pa le tiste, ki so z otrokom na dan pripravljeni izvajati vsaj tri ure programa. »Ko prideš na ameriški inštitut, ni izgovorov, da imaš službo in ne vem kakšne obveznosti. Vprašanje je samo, ali boš delal ali ne,« pojasni Klemen. Za vsakega otroka pripravita individualni razvojni program, ki vključuje senzorno, motorično in intelektualno področje. Gre za celostni pristop. Sledi delo doma, nato pa evalvacija ter postavitev novih ciljev.

Starši smo najboljši otrokovi učitelji

Program ni namenjen le otrokom s težavami v razvoju, tem več tudi tistim brez posebnih težav, katerih starši jim želijo v prvih letih življenja, ki so najbolj pomembna, dati kar največ, da bi razvojno hitreje napredovali. Osnovno načelo zakoncev Renko je: Starši smo najboljši otrokovi učitelji. »Če smo starši, še ne pomeni, da smo avtomatsko najboljši otrokovi učitelji. Smo pa najboljši učitelji takrat, ko smo pripravljeni raziskovati, se zanimamo za otroka, razmišljamo o tem, kako mu lahko najbolj optimalno pripravimo okolje, da bi se učil, bil z nami, kar se da največ dobil iz tistega, kar mu trenutno nudimo. Nismo pa najboljši učitelji, če sedimo pred televizijo, otrok pa ima v rokah tablični računalnik, četudi računa nanj. Mi smo najboljši učitelji takrat, ko z njim to počnemo skupaj in se imamo fino, uživamo mi in uživa tudi otrok,« poudarja Jerneja, ki je po poklicu učiteljica slovenščine. Morda bi kdo pomislil, da je za otroka to naporno. Renkova pravita: »Otroku je treba na prikupen način pokazati različna znanja. Opažam, da je velik problem staršev, kako motivirati otroka. Načinov motivacije je veliko. Naša Nina uživa sleherni dan. Individualni program ima že od drugega leta. To je njeno življenje. Hoče še in še. Je zadovoljna, samozavestna, želi si novega znanja. Starejša sestrica Vita pa vse to opazuje in se ji zdi samoumevno, da se je v življenju za uspeh treba truditi.«

Za noben trenutek, nobeno minuto, ki jo vlagata v izobraževanje, v Ninin razvoj in malo drugačno družinsko življenje, jima ni žal. »Otroci so sedaj majhni, še prehitro bodo zrasli, odšli na pot samostojnosti in potem boste imeli čas zase. Sedaj pa se ustavite in bodite z njimi. To je naše poslanstvo,« zaključi Jerneja.