Kot odvržena prtljaga

Miranova zgodba, 3. del

»Marta se mi je zasmilila, saj sem ugotovil, da sva sorodni duši. Stara je bila blizu šestdeset let. Čez kakšen teden je naneslo, da sem si zaželel ženske. Katerekoli. Pa sem ji predlagal, da bi morda midva. ''Ja, če ne boš nikomur povedal,'' je vztrajala. Ja, komu pa bi?! Nikogar nisem poznal. In tako se je začelo. Bila je še nedolžna, neizkušena, zelo nerodna.«

Po spletu okoliščin je Miran zamudil vlak, ki bi ga prepeljal v Makedonijo na služenje vojaškega roka. Bilo ga je precej strah, kaj bo, saj je slišal že nekaj zgodb o dezerterjih, ki so z razbito glavo končali v kakšnem jarku. Zavlekel se je v čakalnico na železniški postaji, in ko je v žepu otipal nekaj kovancev, si je rekel, da bo najbolje, če žalost in strah utopi v malo žganja. Natakarici, ki mu je stregla, se je zasmilil. Po koncu službe, malo po deseti zvečer, ga je zvabila k sebi, saj je naslednji vlak odpeljal šele malo pred peto zjutraj. Hvaležno ji je sledil v mrzlo in skromno sobico, ki jo je imela v eni od na pol podrtih hiš. V temni veži je iz pipe curljala voda, pod njo se je za silo umil. Stranišče je bilo tik za vhodnimi vrati, iz njega pa je zelo smrdelo.

»Kasneje sem opazil, da ima Sonja pod posteljo nočno posodo, a sem se naredil, da tega nisem videl. Legel sem kar oblečen, saj je bila noč zelo hladna. Pa je naneslo, da so se roke prepletle med seboj, kri je zavrela – in četudi je nisem poznal, se je telo odzivalo, kot bi bila že stara zaljubljenca. Zjutraj, ko me je prebudila, sva se obnašala, kot da se ne bi nič zgodilo. Ob slovesu sem ji podal roko, stisnila mi jo je in mi zaželela srečno pot.

Ko sem prišel v kasarno, sem ji napisal razglednico, s katero sem se ji zahvalil za gostoljubje. Življenje v Tetovu je potekalo po vojaško. Ker sem bil navajen ubogati, ni bilo težko. Denarja nisem imel nobenega, zato sem ostajal v vojašnici, ko so sotrudniki odhajali v mesto. Na voljo sem imel veliko revij, v katerih sem občudoval slečene ženske. Priznam, zelo so me vznemirjale. Morda zato, ker so bile lepe in mlade in ne stare grdavše, s katerimi sem doma delil posteljo? Čez tri mesece pa dobim od Sonje pismo, v katerem mi sporoča, da bom postal oče. V njem me sprašuje, kaj naj naredi, saj je bilo za splav že prepozno, ona pa ne more postati nezakonska mati. Spraševala me je, ali koga poznam, ki bi ji naredil splav na črno. Seveda ga nisem poznal! Sam pri sebi pa sem že davno pred tem pismom sklenil, da bom prvo žensko, ki bo z menoj zanosila, tudi poročil. Pismo sem nesel pokazat nadrejenemu, ki mi je potem dovolil, da odpotujem domov. Še prej pa mi je ukazal, naj se slečem, da se na lastne oči prepriča, s čim neki sem zaplodil otroka, ker se mu je zdelo, da me je komaj kaj v hlačah. Ko sem naslednji dan zvečer stopil z vlaka, sem Sonjo, ki me je čakala na peronu, komaj prepoznal. Nosečnost jo je precej spremenila. Oba sva bila v zadregi, ko sva si podala roki. Potem je planila v jok, da ni ona čisto nič kriva, da sem jaz, ker se nisem pazil. Pojma nisem imel, kaj beseda pazil pomeni, vprašati je pa tudi nisem hotel. V dneh, ki sva jih imela na voljo, sva iskala skromno stanovanje z vodo in straniščem. Govorila sva komaj kaj. Tudi spala nisva skupaj, saj se mi je zdelo nespodobno, da se dotikam noseče ženske. Našel sem si tudi delo pri razkladanju tovornjakov, da sem zaslužil vsaj za kos kruha in juho. Sonja ni znala kuhati, predstavljate si lahko, da sva bila prej lačna kot sita. Kar naprej je jokala in tarnala, kaj bo. Ker stanovanja nisva dobila, sva bila prisiljena, da sedeva na avtobus in se odpeljeva k njej domov prosit, ali naju sprejmejo pod streho. Doma je bila v okolici Mokronoga, bogu za hrbtom. Njeni starši so naju sprejeli z mrkim obrazom. ''Kje pa si staknila tega otroka?'' se je oče prijel za glavo, ko me je zagledal. Iz njegovih besed sem razbral, da je Sonja precej starejša, kot je meni govorila. A kar je bilo, je bilo. V petih dneh, kar mi je še ostalo dopusta, smo preuredili svinjak, v katerega je bila na srečo že napeljana tudi voda. Zraven peči smo namestili kad, pomivalno korito in štedilnik na drva. S podstrehe smo privlekli staro mizo, ena od sosed pa je nama podarila zakonsko posteljo. Za kaj več pa v svinjaku ni bilo prostora. Spominjam se, da sem zvečer še enkrat prebelil stene in strop, zarana pa sem že sedel na avtobus. Sonja mi je bila še naprej popolna tujka, četudi je nosila mojega otroka. Na poti v Tetovo sem imel čas, da sem razmišljal o svojih ženskah. Ni jih bilo veliko, a vse so po svoje zaznamovale moje fantovsko življenje. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da so me vse po vrsti izrabile.«

Ob vrnitvi sem se že naslednji dan zaposlil kot sprevodnik na avtobusu. Doma me je pričakal sin – popoln tujec. Drl se je kot sraka, ko sem ga vzel v naročje. Zijal sem vanj kot tele v nova vrata, nič mi ni bilo jasno. Spraševal sem se, sem mar res jaz njegov oče? Kako je to mogoče? Tudi Sonja ni bila najboljše volje. Ves čas je sitnarila in me grajala, če sem bil kriv ali ne. Tudi ni želela deliti z menoj postelje. ''Kar pojdi, od koder si prišel!'' me je podila že po enem tednu. S šoferjem avtobusa sva šla po službi na kozarček. Sonjo je zelo dobro poznal, in ko je videl, da sem kot kup nesreče, me je s svojo šofersko šapo lopnil po rami, ter mi dejal, da me je ''baba hudičeva pošteno nategnila''. Nič nisem razumel. Pojdi domov in si oglej, kakšne oči ima otrok. Tvoje so rjave, njegove pa modre. To so že stari ljudje vedeli povedati, da ne gre skupaj. Čigav pa je potem otrok? Me je zanimalo. Odgovoril mi je, da se govori marsikaj. Da je bilo tudi kandidatov, ki bi Sonjo oplodili, veliko. Znašel sem se v svetu čenč, ki jih nisem ravno dojel. O genetiki nisem imel pojma. Vedel sem le, da je nekaj hudo narobe, ker me v postelji zavrača. Nekoč sem dobil prost dan, ker sem moral iti na sodišče. Poklicali so me kot pričo, saj sem na lastne oči videl, kako sta se dva na zadnjem sedežu najprej stepla, potem pa je mlajši z nožem zabodel starejšega. Domov sem se vrnil prej, kot sem obljubil. Vse je bilo tiho, samo sin se je drl kot sraka. Ustrašil sem se, da se mu ni kaj zgodilo. Previdno sem odprl vrata, saj se je med kobacanjem rad zatekel v kot. Nisem mogel verjeti svojim očem: Sonjo sem zalotil v objemu drugega moškega! Bila sta gola sredi razmetane postelje. Ja, kaj pa drugega – onegavila sta se! Zakričal sem, naj dedec izgine, njej pa sem ukazal, naj nahrani otroka, da ne bo jokal. Pa se ni zmenila za moje besede. Obrnila se je na drugo stran, počasi vstala in mi zabrusila, naj kar jaz izginem, da se je končno javil pravi oče ''mojega otroka''. Dedec se je samo nesramno režal in se vpričo mene igral s svojim onetom. Grde in nečloveške besede so mi strle srce. Zagrabil sem jokajočega sina in stekel z njim ven. Onadva pa sta se na ves glas smejala in se norčevala iz mene. Prvič, odkar sem se vrnil od vojakov, se je sin stisnil k meni in se me oklenil z ročicami. Takrat sem ugotovil, da ga imam veliko raje, kot sem sprva mislil. Nisem pa vedel, kaj naj storim. Naj babo hudičevo ubijem ali naj grem stran od nje?«

(Konec prihodnjič)