Sestri

Ko ni vse zlato, kar se sveti

»Zgodba, ki vam jo bom povedala, je v vasi, kjer sem odraščala, zelo znana. Včasih se mi zdi, da jo starejši še malo napihnejo, da deluje bolj vzgojno, preden jo pripovedujejo svojim potomcem. Če življenje ne bi bilo tako komplicirano, kot je, zgodbe sploh bilo ne bi!« pripoveduje Ivana.

Ivana in njena sestra Simona sta odraščali v čisto povprečni družini. Starši so zgradili hišo, imeli še kar dobro službo, bili pa so tudi prepričani, da so pri vzgoji hčera pravični. A kot je že običajno, se vrag skriva v podrobnostih. Ivana je bila bolj plaha, Simona jo je, če je le mogla, rada »nadmudrila«. In to že takrat, ko sta obiskovali osnovno šolo. V takšnem obnašanju nista ne oče ne mama videla ničesar slabega. Še več: vesela sta bila, da je imela Ivana »varstvo« svoje starejše sestre pri roki ob vsakem koraku, ki ga je naredila. V zameno je dobila Simona boljšo posteljo, lepše obleke, več žepnine. Ker je »morala« paziti na mlajšo sestro, si je izborila tudi več svobode.

»Spominjam se, da nekoč nisem hotela z njo deliti banane. To se je dogajalo tam okoli leta 1971. Banane so bile redkost, v trgovini se jih ni dalo dobiti, vaški gostilničar pa jih je sem in tja ''prešvercal'' čez mejo. Ker sta bila z očetom bratranca, nam jih je občasno prinesel. Simona jih je imela zelo rada in prisilila me je, da sem ji izročila tudi svojo. Jokala sem in jo lepo prosila, naj mi pusti vsaj en grižljaj, pa ni hotela. Ponoči sem vstala in ji, medtem ko je spala, izmaknila svojo banano in jo pojedla. Kaj hujšega! Strah me je bilo, kaj bo rekla, a mi ni niti z besedico dala vedeti, da je opazila manjkajočo banano. Pod večer smo se otroci igrali na vaški poti. Sestra je določila, da bomo tekmovali, kdo bo prej pritekel do cilja. Sezuli smo si čevlje, kajti na vaški, zelo prašni poti z nerodnimi obuvali, kot smo jih imeli, ne bi daleč prišli. Bila sem prva na vrsti. Ko je zaklicala ''Pozor, zdaj!'', sem stekla, a že po nekaj korakih sem se sesedla v travo. Podplati so mi krvaveli, kajti v kožo se mi je zabodlo na desetine steklenih drobcev, ki so, nevidni v večerni poltemi, čakali na neposlušno sestro. Oče je moral celo prositi svojega bratranca, da me je odpeljal v zdravstveni dom k dežurnemu zdravniku. Dosti kasneje sem izvedela, da je sestra zdrobila kos stekla in ga potem še ''povaljala'' z maminim valjarjem, ker se mi je želela maščevati za banano. Postala sem previdna in včasih si nisem upala niti zaspati, kadar je bila jezna name. Spali sva v isti sobi, bila sem edina v hiši, ki sem vedela, da se moram sestre zelo bati. Vsi ostali so bili prepričani, da je dragocen zaklad, najboljša med najboljšimi,« nadaljuje svojo nenavadno zgodbo Ivana.

Simona je lahko nosila dolge lase, Ivana je morala zmeraj imeti kratke. Zakaj je bila mama tako krivična in ji ni bilo za obe hčerki enako mar – tega Ivana še danes ne ve.

»Vseeno pa sem imela pred sestro eno veliko prednost, ki se je v mladosti nisem zavedala: karkoli sem pojedla, sem ostala še naprej suha, ona se je že ob omembi hrane zredila. To jo je neskončno grizlo in mučilo. Neštetokrat me je zvečer prisilila, da sem se najedla krompirja, kruha in slanine, ker je bila prepričana, da mi bo od preveč hrane začel rasti trebuh. Nič takšnega se ni zgodilo in to ji ni šlo v račun. Uspelo pa ji je, da je pregovorila starše, da mi niso dovolili, da se vpišem na gimnazijo. Drži, da sem bila pri matematiki malo bolj nerodna, toliko pa spet ne, da bi mi ta predmet delal težave. A pri petnajstih letih sem že bila dovolj pametna, da sem vedela, da zgrda ne bom nič dosegla ne pri sestri ne doma. Vpisala sem se na poklicno šolo, ki sem jo z levo roko in odličnim uspehom tudi izdelala. Vmes sem se tudi izobraževala, obiskovala sem dva tečaja tujih jezikov, gospa, ki mi je oddajala sobo, pa me je naučila oblikovati steklo in še marsikaj drugega. O tem, kaj sicer počnem, pa doma nisem zinila ene same besedice. Pri šestnajstih letih sem bila že odrasla, zrela oseba, ki je vedela, kaj hoče. Ob vsakem nedeljskem kosilu smo se pogovarjali zgolj o sestri in njenih uspehih. Ko sem zaključevala prvi letnik, je ona že maturirala. Starši so varčevali na vseh koncih in krajih za njeno maturantsko obleko in, seveda, za odhod v Ljubljano. ''Škoda, da tudi ti niso tako zmožna kot sestra,'' mi je mama neštetokrat podrobila. Pogledala sem v mizo in se trudila, da sem jezik obdržala za zobmi. Imela sem srečo, da sem po šolanju našla delo v cvetličarni, ki je stala v neposredni bližini fakultete, kamor sem se želela vpisati. Žal ni šlo tako zlahka, kot sem upala, da bo. Morala sem narediti še diferencialne izpite, tudi učenja za sprejemne izpite je bilo zelo veliko. Potem pa se je zgodilo tisto, kar se ne bi smelo: sestra je pripeljala domov svojega prvega, resnega fanta. Samo je bil arhitekt, zelo vesel in radoživ fant. Na videz ni bil nič posebnega, čemur sem se čudila, saj sem bila prepričana, da bo sestrina izbira takšna, kot je tudi sama. Izjemna. Spominjam se, sedeli smo pred hišo in se pogovarjali o nekem stanovanju, ki ga je moral adaptirati. Iskal je rešitev za predelno steno med kopalnico in dnevno sobo. Kar naenkrat sem zinila, ne da bi dosti razmišljala, da bi na tisto steno namestila stekleno mozaično okno, ki bi služilo tako za dekoracijo kot tudi za kopalnico brez zunanje svetlobe. Moja ideja ga je navdušila, mene pa tudi. Kar naenkrat se je zgodilo, da je vso svojo pozornost preusmeril name in na moje ideje. Prvič sem imela priložnost, da sem z nekom, ki ga je zanimalo, delila svoje znanje. Barvitost vitražev v kombinaciji z bakrom, lesom in različnimi kamni sem imela v malem prstu! Potem pa sem slučajno dvignila pogled in moje oči so se ujele s sestrinimi. Če bi pogledi ubijali, bi bila takrat mrtva. V trenutku sem odnehala, zlezla vase, nekaj zajecljala, se opravičila in stekla v notranjost hiše. Toliko sem še slišala, da se je mama začela opravičevati za mojo nezrelo zaletavost, češ da sem še mlada in ne vem, kaj kvasim. Samo mi je veliko kasneje, ko sva bila že poročena, priznal, da je takrat nagonsko zaslutil, koliko ''kaže ura pri naši družini''. Sestra me je ves čas, ko sta bila s Samom na obisku, ignorirala. Niti pogledala me ni. Mama me je pošteno oštela in mi očitala, da vtikam nos tja, kamor ga ne bi smela. Počutila sem se kot polit cucek. Komaj sem čakala, da se vrnem k Ireni, pri kateri sem še zmeraj imela sobico. Če sem ji predtem pomagala v delavnici le ob koncu tedna, sem se ji od zdaj pridružila malodane vsak dan, če le nisem imela predavanj. Vpijala sem vase vsak drobec znanja, ki ga je hotela deliti z mano. Imela sem tudi dar za oblikovanje vsega mogočega, kar je nastajalo v v najinih dolgih, a zelo ustvarjalnih večerih.

Tista sobota, ko se je Samo nenapovedano prikazal pri vratih, je bila ena tistih, ko z Ireno nisva vedeli, kje se naju glava drži. Vitraž, ki sva ga dokončevali, je bil zelo zahteven. ''A tukaj se skrivaš ...!'' je vzkliknil, ko je stopil na prag. Malo je manjkalo, pa bi mi kos dragocenega stekla zletel iz rok. Ni se dal odgnati. Bolj kot sem mu govorila, da me bo sestra utopila v žlici vode, bolj je vztrajal. ''Jaz sem le navadna delavka, ti si pa arhitekt!'' sem mu rekla, ko je še kar naprej silil vame. Od takrat je minilo že več kot štirideset let, imava tri otroke, dva vnuka, zelo sva srečna. Žal pa so moji domači z menoj pretrgali vsakršne stike. Žal mi je zlasti za mamo. Tudi takrat, ko je umirala, me ni hotela videti. In to zelo boli. Sestra mi je – ne direktno, ampak posredno – povzročila še veliko gorja. A sem ji odpustila. Takšna, kot je, ne more osrečiti ne sebe ne drugih.«

(Konec)