Luteranstvo in umetnost

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 1. november 2017 / 19:34

Rad bi, da v tem »pomisleku« še enkrat izpostavimo in premislimo razlike med katolištvom in luteranstvom. Ne da bi jih presojali, bolj zato, da bi jih bolje razumeli. Razlika med obema cerkvama se na prav poseben način kaže tudi v različnih umetnostih …

Ob predpostavki, da nam je katolištvo bistveno bolje poznano od različnih oblik luteranstva, povzemimo najprej glavne luteranske ideje. Prva: Dogme, ki so jih razglasili papeži in cerkveni koncili, niso obvezujoče. Pravo vero razkriva samo Sveto pismo (sola Scriptura). Druga: Glava Cerkve (tj. skupnosti vseh vernih) ni papež, pač pa Jezus Kristus (solus Christus). Tretja: Za zveličanje niso potrebna dela, ki jih predpisuje Cerkev, in cerkveni odpustki, pač pa samo vera (sola fides). Četrta: Odrešenje človeku podeljuje samo Božja milost (sola gratia). Peta: Obstajata samo dva zakramenta, ki ju je postavil Kristus: krst in sveta večerja (evharistija). Ostale katoliške zakramente so si izmislili pozneje. Šesta: Upoštevati je treba deset Božjih zapovedi v originalni obliki, vključno z zapovedjo »Ne imej drugih bogov«, »Ne moli podob« ipd. Čaščenje svetnikov in podob (ikonodulija) je neprimerno. Sedma: Marijo je treba spoštovati kot Jezusovo mater, neprimerno pa jo je po božje častiti. Osma: Duhovniški celibat je zahteva papeža, ne pa Jezusa, zato ga ni treba upoštevati.

Častiti podobe ali ne?

Iz gornjih poudarkov, navedenih po Wikipediji, je razvidno tudi dejstvo, da so Luter in njegovi zavrnili čaščenje podob. Katoličani so bili slej ko prej navajeni, da se na Boga obračajo po posrednikih oziroma priprošnjikih, zlasti po Mariji in po mnoštvu različnih svetnikov. Zato je v katoliških cerkvah toliko svetniških podob. A je treba vedeti, da so kipi in slike Jezusa, Marije in posameznih svetnikov le pripomoček za molitev; pričakuje se, da bodo verniki častili osebe, ki jih kipi predstavljajo, in ne kipe same. Kako pa je z odnosom do podob in njihovega čaščenja pri protestantih? Mnogi menijo, da je že sama prisotnost kipov v svetih prostorih oblika malikovanja in kršitev božje zapovedi. Pri tem se opirajo na Mojzesa: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, GOSPOD, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.« (2Mz 20,5-6) Namesto malikovanja podob se v luteranstvu zahteva obračanje neposredno k Bogu brez posrednikov, pri čemer se spet opirajo na Sveto pismo: »Resnično, resnično, povem vam: Če bo­ste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Jn 16,23-24) Bistvene pa so Jezusove besede: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14,6)

Ta načelna teološka stališča so imela katastrofalne posledice za umetniški inventar katoliških cerkva povsod, kjer so ji prevzeli luterani. Večino kipov in slik so odstranili ali celo uničili. Če danes stopite v kako veliko protestantsko cerkev, ki je bila kot stavba zgrajena že pred Lutrom, je očitno, da so te cerkve v primerjavi z njihovimi enakorodnimi katoliškimi vrstnicami po likovnem inventarju bistveno skromnejše, tako rekoč siromašne. Drug način obračuna s katoliško podobarsko tradicijo je bil ta, da so protestantski umetniki nekatere podobe na novo naslikali. Tak je primer znamenite oltarne slike, ki jo je leta 1565 v Wittenbergu naslikal Lutrov prijatelj Lucas Cranach ml., »dvorni« slikar reformacije. Upodobil je zadnjo večerjo. Jezus je seveda tudi tu osrednja figura, apostoli pa imajo prepoznavne obraze vodilnih protestantov, tudi Luter je med njimi. Ob tem se človek spomni, kako je štiri stoletja pozneje Stalin ukazal s skupinskih slik izbrisati tiste od svojih nekdanjih soborcev in starih boljševikov, ki so se mu zamerili in jih je dal pobiti. Še hujša bi bila primerjava lutrovskih gorečnežev s talibani, ki so v času svoje vladavine v Afganistanu razstreljevali stare budistične spomenike. Ne gre za iste reči, to je res, a metoda je v bistvu enaka.

Bach in barok

Likovno osiromašenje protestantskih cerkva v primerjavi s katoliškimi seveda ni nič tragičnega. Protestanti so pač protestirali, rimskemu blišču so se uprli z načelno skromnostjo in to se je moralo nekje poznati. Cerkve kot božji hrami navsezad­nje niso namenjene razkazovanju zemeljske veličine, četudi je ta umetniška. So hrami, kjer se vernik srečuje z Bogom in z Božjo besedo. Za to pa ni treba slik in kipov. Veliko več k duhovnosti tega srečevanja pripomore glasba. Glasba je v umetnosti to, kar je v naravoslovnih znanostih matematika in v humanističnih filozofija. In v protestantskem kontekstu je glasba dosegla enega svojih vrhuncev, za nekatere celo absolutni vrh. Ime mu je Bach, Johann Sebastian. Znano je, da je bil Bach zelo veren luteran. V njegovi glasbi njegova osebna vera nima naključne – ima bistveno vlogo.

Bach je živel in ustvarjal v času, ki ga v umetniškem oziru imenujemo barok. To je gibanje, ki ga je spodbudila Katoliška cerkev s protireformacijo. Barok je umetniški izraz protireformacije. Baročna protiofenziva se je začela ravno na področju, ki je bilo za reformirano cerkev najbolj sporno – v gradnji novih, še bolj razkošnih cerkva in v njihovi opremi, ki je bila spet prava orgija likovnega razkošja. Danes smo lahko obema cerkvama hvaležni za vse bogastvo, ki sta ga zapustili na področju umetnosti. Katoliški barok na evropskem jugu, v Italiji, Franciji in v deželah, ki so jim vladali Habsburžani. Dinastija Bach pa na nemškem luteranskem severu. Bach (1685–1750) in barok se razcvetita v drugi polovici 17. in v 18. stoletju. Še prej pa sta se morala oba evropska svetova pomeriti v tridesetletni vojni (1618–1648), najhujši evropski državljanski vojni vseh časov, ko je bil ves osrednji del Evrope nekaj takega kot osrednji del bivše Jugoslavije v zadnjem desetletju 20. stoletja. Najprej so se izčrpali v vojni, potem so se okrepili z umetnostjo. In potem še nekajkrat, vedno znova. Pa ne da zaradi vere?