Reševanje zamer in ljubezen

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 06:34

Zapisali smo, da je zamera vzdrževanje prekinitve stika med ljudmi. Povedali smo tudi, da je obžalovanje nujni pogoj, da začnemo zmanjševati negativne učinke zamer, kot so npr. opravljanje, smešenje storilca v družbi, premoženjske razprtije in s tem povezani stroški, nagajanje drug drugemu … Za temi vedenji so vedno neprijetna čustvena (moja in njegova) stanja. Da lahko rešujemo svoj del zamere, si je treba priznati krivdo in bolečino. Drugi korak je odpuščanje, ki pa ne bo učinkovito, če se ne soočimo z notranjo, psihično, čustveno bolečino (jeza in bes, občutki manjvrednosti in sramu, izigranosti …). Na pot odpuščanja lahko stopimo šele, ko ozavestimo ta svoja stanja. Nihče drug tega ne more narediti. Zato le pogumno. Ni treba, da takoj vse odpustimo. Pravzaprav to niti ni mogoče. Odpuščanje je proces, ki traja lahko več mesecev. Na začetku je bolj kot samo odpuščanje pomembno, da se odločimo za pot odpuščanja.

Pogosto so zamere tako hude in dolgotrajne, da preprosto ne moremo odpustiti po človeški plati. Čudno se bere, če povemo, naj se potrudimo in ugotovimo, ali ima storilec kakšno dobro lastnost. Morda pa je le naredil tudi kakšno dobro delo na tem svetu. Vse to ga ne opravičuje za slaba dejanja, ki jih je storil. To je njegova odgovornost (in verjetno tudi njegova bolečina). Mi poglejmo nanj kot na človeško bitje, ki je zaradi svoje ranjenosti delal nemoralna dejanja in delal škodo drugim ljudem. Dokončni preboj v odpuščanju bomo naredili, ko nam bo uspelo razviti sočutje do storilca. On ni delal slabih in celo krutih dejanj, ker bi bil slab, temveč ker drugače ni znal in ker ga je notranja ranjenost silila v ponavljanje njegovega razbolelega sveta. To bomo lažje sprejemali in delali, če imamo vrednostni sistem, kjer je na vrhu ljubezen. Svet ne bi obstajal in ne bi preživel, če ne bi bilo več ljubezni kot hudega na tem svetu in v naših odnosih. Ne moremo reči, da so rablji, storilci slabih dejanj rezultat ljubezni, lahko pa rečemo, da so pokvarjena ljubezen. Pogled na svet, ki je obdan in prežet z ljubeznijo (tudi pokvarjeno), nam morda razširi razumevanje sebe, storilca in dogodkov okoli nas. Ljudje, ki nam je blizu duhovnost, imamo prednost pri takšnem sprejemanju stvarnosti. Poti do duhovnosti je veliko: stik z naravo, umetnost, religija, srčna predanost sočloveku. S takšno življenjsko filozofijo si gradimo celoto, kjer sta sovraštvo in ljubezen dve plati iste stvarnosti, mi sami pa gradimo lastno srečo. Zato se nam morajo storilci krivic in rablji globoko smiliti in so upravičeno lahko deležni našega usmiljenja, ker so se sami odločili za nesrečno življenje. A ni najlepša naša svoboda, ko se lahko sami odločamo za dobra dejanja in za lastno srečo, ki temu sledi. Na odločitve rabljev in njihovo nesrečo pa nimamo vpliva.