Srečanje kovinarjev

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / torek, 10. maj 2016 / 13:23

Leta 1953 so na poklicni šoli v Škofji Loki prvič organizirali samostojni razred kovinarjev. »To smo bili fantje, ki smo se šli učit za poklic kovinarske stroke,« razlaga Vinko Hafner z Godešiča. »Malo je temu botrovalo dejstvo, da se je takratna šola razširila. Dograjen je bil trakt ob Šolski ulici, kamor se je preselila gimnazija, v starem delu stavbe pa je ostala osnovna, posebna in vajenska šola.«

Vinko se spominja, da je zadnji dve leti takratne nižje gimnazije in vsa tri leta vajenske šole hodil v isti razred, v tako imenovano 'risalnico', in tudi sedel je na istem stolu. Takrat je Gorenjska predilnica za svoje potrebe organizirala poseben razred tekstilk s triletnim učnim programom. Poleg teh dveh razredov je bil še poseben razred za različne poklice.

Fantje kovinarji, vi ste naša avantgarda

Ravnatelj Jelo Janežič je bil zanimiv in dober človek. Včasih je nadomeščal koga od manjkajočih učiteljev. Tako je prvo leto, do prihoda Župančiča, poučeval še matematiko. Učitelj Jože Župančič pa je postal novi ravnatelj šole v Retečah in obenem prevzel učenje matematike. Sicer je bil znan po svoji strogosti, a je bil dober učitelj. Poznali so ga tudi po tem, da je bil strasten lovec. V Škofjo Loko se je na poučevanje vozil s kolesom – in to v vsakem vremenu. Dali so mu celo nadimek 'Fiks laudan', saj je, ko je nastopil učiteljevanje, učencem rekel: »Fiks laudan! Fantje kovinarji, vi ste naša avantgarda.«

Izučili so se za različne poklice

»Tehnične predmete so nas poučevali praktiki iz industrije,« nadaljuje Hafner. »Franc Finžgar je bil zaposlen v Šeširju, inženir Tone Porenta in Miloš Mrak pa v Motorju, kasnejšem LTH-ju, na primer. Izučili smo se za različne poklice. Postali smo avtomehaniki, kleparji, ključavničarji, kovači, strugarji. Učili smo se v podjetjih in pri zasebnikih. Največ, kar enajst, jih je bilo tisto leto pri nekdanjem Šnajderju, v Strojnem podjetju. To je bilo edino leto s toliko vajenci. (Šnajder je izdeloval vodne turbine in firma je bila osnova za takratni Litostroj Ljubljana. Po vojni so stroje z delavci vred preselili v Ljubljano.) Šest fantov se je izučilo pr' Čik oziroma v Avtokovinarju na Poljanski cesti, kjer so sedaj stanovanjski objekti. Od teh so se trije izučili za kleparje in trije so postali avtomehaniki; dva pa še v Jelovici strojenega ključavničarstva. Trije smo se izučili pri zasebnikih.« Šolo so obiskovali trikrat na teden. Sobote so bile delavne, kakšnega izleta ali strokovnih ekskurzij ni bilo, tudi ob zaključku ne.

Vajeniška leta so dobro unovčili

»Razbežali smo se po svetu in se z večino nismo videli desetletja.« Da­­nes je od tega minilo šestdeset let. Takrat za službo ni bil problem, se je pa več fantov preusmerilo v druge poklice, eni so s šolanjem nadaljevali, pripoveduje Hafner. »Enim je uspelo z visokošolsko izobrazbo, drugi je postal direktor; je bil pa tudi tak, ki je bil več let v zaporu in brez dela, kot ima let v delavski knjižici. Večina si je zgradila hiše in ustvarila družine. Nihče se ni preveč pritoževal, kar se materialnih dobrin tiče. Drugo je zdravje ...« Pred trinajstimi leti je Vinko Hafner prvič organiziral srečanje, odkar so sedli v šolske klopi skupaj. Letos pa se jih je ob šestdeseti obletnici srečalo sedem od desetih še živečih. Od 22 izučenih fantov se je jubilejnega srečanja udeležila le tretjina. Danes so stari okoli osemdeset let. Obujanje spominov je bil najlepši del srečanja, saj ima vsak svojo zgodbo. »Smo pa vsi vajeniška leta dobro unovčili, za kar so bili prav gotovo zaslužni naši učitelji.«

Sklenili so, da se bodo sedaj srečevali na pet let, je smeje zaključil svojo pripoved Hafner.