Razstava ohranja pasijon živ

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. oktober 2017 / 12:49

Na Loškem gradu so v torek odprli stalno zbirko o Škofjeloškem pasijonu. Nova intermedijska postavitev je preplet kulturne dediščine s sedanjim trenutkom.

Škofjeloški pasijon, ki je bil pred slabim letom vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, je odslej tudi ena od stalnih zbirk Loškega muzeja, ki so na Loškem gradu. »Zbirka o Škofjeloškem pasijonu je le ena od stalnih zbirk, o katerih v muzeju razmišljamo v zadnjih letih, njegov vpis na Unescov seznam in celoten trud, ki ga je v nominacijo vložil naš muzejski svetovalec Jože Štukl, pa sta nas spodbudila, da ga obravnavamo prednostno,« ob najnovejši stalni postavitvi razmišlja njena soavtorica direktorica Loškega muzeja Saša Nabergoj. Potem ko je Štukl kot raziskovalec in odličen poznavalec tematike pasijona, avtor teoretskega dela ter osrednjih besedil na razstavi, pa je Nabergojeva poskrbela za uporabo sodobnih intermedijskih praks, saj snovnega gradiva skorajda ni na voljo – in s tem tudi umestitve razstave v sam prostor. V torek odprti prvi del zbirke je namreč posvečen predvsem predstavitvi umetniškega in zgodovinskega potenciala Škofjeloškega pasijona, drugi del, ki bo postavljen leta 2020, pa bo obravnaval pasijon v današnjem času. Soavtorja razstave sta k sodelovanju povabila kiparja Damjana Kracino in tehničnega svetovalca Gregorja Bečana, ki sta pripomogla k realizaciji ambientalne predstavitve, ki je sestavljena iz različnih medijev.

Stalna zbirka je umeščena v pred leti prenovljene kletne prostore, iz katerih je bil nekoč izhod na dvižni most, s hodnikom pa je bil grad povezan tudi z Uršulinsko cerkvijo in samostanom. Ambientalna postavitev na obiskovalca deluje, kot da je stopil v pasijon. Ko se spustimo po stopnicah, se najprej seznanimo z nekaj ključnimi podatki na temo Škofjeloškega pasijona: da je to najstarejše slovensko dramsko besedilo, da gre za prvi slovenski vpis na seznam nesnovne dediščine Unesca … V nadaljevanju se zaustavimo ob lesenem križu, ki je zanimiv predvsem zato, ker je darilo Občine Štandrež Škofji Loki, to je kraja, od koder izhaja avtor Škofjeloškega pasijona pater Romuald Marušič. Nasproti v delu hodnika, ki vodi v samostan, so postavljene plapolajoče pasijonske zastave, ki jih je podarila občina, ki je tudi dodatno prispevala sredstva za postavitev.

V postavitev so umestili tri umetniške fotografije lani preminulega fotografa Tomaža Lundra, ki je tik pred smrtjo muzeju podaril njegov fotografski opus na temo uprizoritev pasijona. Združenih v filmu je predstavljenih tudi petnajst digitaliziranih fotografij iz uprizoritve, ki je bila v Škofji Loki leta 1936. Na steno so namestili tablični računalnik, na katerem si je moč ogledati digitalizirani originalni rokopisni kodeks Škofjeloškega pasijona, ki ga sicer hranijo v kapucinskem samostanu, eden zanimivih elementov razstave je tudi tako imenovana svetlobna škatla s prezentacijo oljne slike pasijona iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. »Vse te elemente zaokroža pasijonski film domačina Marjana Cerarja, pravzaprav gre za petnajstminutni video esej, v katerega so zajeti ključni prizori iz tega filma, še posebno pomembno pa je to, da gre s posnetki v prostor tudi zvok. S tem lahko začutimo celoto doživetja te procesije,« razloži Nabergojeva, da ne želijo hraniti pepela, ampak pasijonski ogenj, torej njegovo živo predstavo.

Leta 2020, torej leto pred novo uprizoritvijo, sledil še drugi del, v katerem pa bodo predstavili aktualno pasijonsko dogajanje, uprizoritve in vse, kar sodi v tak kontekst, od angažmaja številnih prostovoljcev, ki pri tem sodelujejo, do ljudi, ki se s pasijonom ukvarjajo po strokovni plati. »Tokrat želim k sodelovanju povabiti širšo avtorsko ekipo, zanimivo pa je, da je nova postavitev tudi vzgib za ljudi, ki v muzej prinašajo različne materiale, povezane s pasijonom,« je še povedala Saša Nabergoj, ki zbirko v njeni postavitvi vidi kot preplet naše kulturne dediščine in sedanjega trenutka.