Oljčni venec še za dva Gorenjca

Gorenjca Špela Šavs in Stanko Maček sta letos uspešno pretekla Špartatlon. Za oba je bilo to prvič, še zahtevnejša preizkušnja pa za Špelo, ki ji je, ko je bila na poti, umrl oče. Tekla je z mislijo nanj.

Kranj – Si predstavljate, da bi v enem kosu pretekli skoraj šest razdalj maratona, in to vse prej kot na ravninski progi? To na startu čaka vse, ki se konec septembra podajo na Špartatlon v Grčiji, 246 kilometrov dolgo preizkušnjo od Aten do Šparte. Na pot se jih je letos podalo 385, končalo jih je 265. Med njimi so bili trije Slovenci, tudi Gorenjca, dobra tekaška prijatelja, 46-letni Stanko Maček iz Adergasa, ki živi v Škofji Loki, in prav tako 46-letna Špela Šavs iz Preddvora. Slednja se je na Špartatlon po programu pripravljala tri leta, Stanko pa dve. Veliko kilometrov sta pretekla skupaj. Obema je program pisal Rajko Podgornik. Stanko je Špartatlon končal v času 32 ur 57 minut in 32 sekund, Špela pa je do kipa Leonidasa pritekla po 34 urah 59 minutah in 6 sekundah. Oba sta imela s seboj spremljevalno ekipo: Špela šestčlansko, v kateri je bil tudi Podgornik, Stanko pa petčlansko. Vsem sta hvaležna, tako kot tudi tistim, ki so jima pri tem projektu finančno pomagali.

Špartatlon je zagotovo velik izziv. Zakaj sta izbrala tako zahtevno preizkušnjo?

Špela: »Špartatlon je posebna tekma, čisto nekaj drugega kot druge, ki sem jih že pretekla. Udeleženci so res dobro pripravljeni. Proga je težka. So sami klanci. Običajno je vročina, in kar se tega tiče, smo imeli letos boljše pogoje, vmes smo imeli tudi dež in veter, tako da me je celo zeblo. Želja po nastopu na Špartatlonu je v meni zorela že dlje časa. Enostavno sem si rekla, da ga hočem preteči. In ko nekaj resnično hočeš, se ti to lahko uresniči. V moje življenje je prišel še Rajko Podgornik, ki je pravi človek za nasvete pri takšnih preizkušnjah. Pripravljala sem se tri leta in je uspelo. Težje, kot je, bolj me vleče. Taka sem.«

Stanko: »Špartatlon je enkratno doživetje. Priprave so zelo dolge, veliko je odrekanja, gre veliko prostega časa, a na koncu je enkraten občutek, ko prideš v Šparto pred kip Leonidasa. Je pa res težko. Brez pomoči Rajka ne bi šlo. Ima že določene izkušnje s tako dolgimi, ekstremnimi preizkušnjami. Jaz prej sploh nisem vedel, kaj je to ultramaraton. Ko mi je Špela povedala, da bo šla na 24-urni tek v Beograd, ki je štel za kvalifikacije, sem rekel, da grem še jaz. Potem pa ni bilo več vrnitve, treba je bilo iti naprej vse do Špartatlona. Drug drugega spodbujava.«

Stanko, vi ste pred leti že zaključili tekaško kariero, pa ste si potem premislili.

»Takrat sem imel vrsto poškodb, tako da sem res že rekel, da je to moj tekaški pokoj. Ko so bile poškodbe pozabljene, sem znova začel teči. Za izziv si potem zadaš še kakšno daljšo preizkušnjo in Špartatlon je že zgodovinsko gledano zelo zanimiv.«

Koliko sta imela treninga?

Špela: »Trening imava v urah, ne v kilometrih. Imava podoben program.«

Stanko: »Program smo sproti nekoliko prilagajali. Največ je bilo okrog dvajset ur treninga na teden, kar je pomenilo tudi po dvesto kilometrov na teden, od ravnine, hribov, počasnih in hitrih treningov. Poskrbeti je bilo treba, da je bilo telo čim več v gibanju. Trenirati po programu je povsem nekaj drugega kot prej, ko sem delal sam.«

Kot sta povedala, sta se za Špartatlon pripravljala tri oziroma dve leti. Aktivna pa sta bila že prej. Kakšna je vajina športno-rekreativna pot?

Špela: »Jaz sem od majhnega trenirala smučanje. Vedno sem hodila v hribe, tekla. Brez športa ne znam živeti. Ko naredim trening, sem srečna – in potem lahko naredim tudi vse drugo. Kot moraš jesti in piti, moram jaz še teči.«

Stanko: »V mladosti sem bil v stiku z igrami z žogo, predvsem nogometom, ki je bil v Adergasu zelo priljubljen. Vedno sem bil aktiven. Ko sem bil na služenju vojaškega roka, je bilo najlažje, da sem šel teč. Takrat se je začelo. Ko sem prišel s služenja vojaškega roka, sem nekaj časa pri Olimpiji na stezi treniral atletiko. Počasi mi to ni bilo več tako všeč, bolj so mi ustrezali teki v naravi, v velikih mestih, zato sem se osredotočil na daljše preizkušnje. Odtekel sem že okrog 25 maratonov.«

Špela: »Jaz pretečenih dolgih tekov ne štejem več. Začela sem s klasičnimi maratoni, a si kmalu rekla, da se tega ne grem, ker je na progi takšna gneča. Na ultra dolgih tekih je drugače. Bolj si svoboden, ne čutiš, da tekmuješ ... Bolj mi je všeč.«

Če se vrnemo na Špartatlon: kako je bilo na progi?

Stanko: »Bilo je težko. Tja do 75. kilometra ni bilo posebnosti, potem pa so se začeli krči, ki so pri meni pogosti. Tokrat sem jih začel še pravi čas sanirati, tako da sem se jih po okrog dvajsetih kilometrih rešil. Potem so prišle še bolečine, vzameš kakšno protibolečinsko tableto in tečeš naprej. «

Špela: »Organizacija je bila odlična. Vse je pa zelo strogo. Stanko je dobil celo rumeni karton, za dva pa si že izključen. Navijači se na primer ne smejo dotakniti tekmovalca, prav tako tudi ne teči zraven. Vse nadzorujejo sodniki.«

Stanko: »Kolegica iz Špeline ekipe je navijala, ko me je zagledala. Začela je vzklikati: ''Stanko, dajmo!'' in kakih deset metrov tekla ob meni in sem bil takoj kaznovan.«

Sta zadovoljna s časom?

Stanko: »Vesel sem bil že, da sem uspešno prišel na cilj. Nisem tipičen ultramaratonec, ki zdrži vse te napore. Obdaja me slabost po gelih, pijačah ... To je res težka preizkušnja. Če bi se še bolje pripravil, bi bil lahko še kakšno uro hitrejši. Za enkrat je ta čas zelo dober in vsakemu tekaču, ki pride v cilj v predvidenem času, gredo vse čestitke.«

Špela: »Moja situacija je bila posebna. V bolnici sem imela očeta. Ko sem odhajala od doma, me je brat klical in rekel, da je z njim slabo, naj se pridem poslovit. Najprej smo šli na Jesenice, da sem ga videla še živega, potem pa se nisem mogla odločiti, ali naj sploh grem v Grčijo ali ne. Bila sem v takšnem šoku, da sem se cela tresla. Tega se ne da povedati. Drugi so me prepričali, naj grem, da sem toliko časa trenirala za to in da bi tudi ata hotel, da grem. Šla sem. Oče je potem umrl. Na Špartatlonu nisem premišljevala o času. Vedela sem, da bom prišla na cilj, da je moja naloga, da očetu prinesem venček, ki ga dobi vsak, ki uspešno konča Špartatlon. Ta venček je bil potem zraven žare in šel z njim v grob. V glavi sem imela samo to, da moram dobiti venček za očeta. To me je morilo celo pot. Z glavo nisem bila na tekmi, kot bi bilo treba. Ko sem prišla v cilj, sem bila vesela, po drugi strani pa žalostna. Stanko je imel doma tak sprejem, mene pa so pričakali s šopkom, potem pa je bila tišina in jok. Sploh ne vem, kje sem dobila potrebno energijo, da sem v takšnem stanju premagala tako zahtevno preizkušnjo. Še sedaj se sprašujem. Po Beogradu ali lani po Madžarski je bilo v meni veliko veselja, sedaj pa so mešani občutki.«

Stanko: »Jaz pa sem bil na cilju zelo čustven, kar mi ni ravno podobno. Solze sreče so tekle skoraj v potokih.«

Sta še zelo utrujena?

Špela: »Sva. Dva tedna sedaj ne bova tekla. Potem pa spet, kajne Stanko?«

Naslednji cilj?

Špela: »Še bom tekla dolge teke, saj v tem uživam. Vmes je veliko vsega, ko prideš v cilj, pa je to veliko zadovoljstvo. Tek imam res rada. Morda pa bom šla še enkrat na Špartatlon.«

Stanko: »O ciljih je v tem trenutku težko govoriti. Rekel sem si, da bodo naslednji cilj vse nočne desetke v Sloveniji. Ali bodo res ali ne, pa bomo videli.«