Nekdaj ločevala, danes združuje

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Žiri / / 06:53

Okrog sto pohodnikov se je minulo nedeljo podalo na pohod ob nekdanji rapalski meji, ki je bil letos v znamenju sedemdesetletnice vrnitve Primorske k matični domovini Sloveniji.

Mrzli vrh – Na jubilejni pohod ob rapalski meji so pohodniki najbolj množično krenili iz Žirov, pridružili pa so se jim še pohodniki s Sovodnja, iz Idrije, Spodnje Idrije in Ledin. Vsi so se srečali v bližini glavnega mejnika številka 38 na nekdanji italijansko-jugoslovanski meji pred planinsko kočo na Mrzlem vrhu, kjer so pripravili slovesnost ob 70. obletnici vrnitve Primorske k matični domovini.

Mejo med kraljevino Italijo ter kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), kasneje kraljevino Jugoslavijo so dokončno določili s podpisom Rapalske mirovne pogodbe 12. novembra 1920. Z novo razmejitvijo je Italiji pripadla tretjina slovenskega etničnega ozemlja z več kot tristo tisoč Slovenci v zameno za diplomatsko priznanje kraljevine SHS. Spomine na rapalsko mejo, ki je grobo posegla v vsakdanje življenje ljudi ob njej, saj so se sosedje kar naenkrat znašli v dveh povsem različnih državah in v zelo drugačnih družbenih razmerah, je obudil slavnostni govornik Uroš Lipušček. Med drugim se je ob meji razvilo tihotapstvo oziroma »kontrabant« kot neke vrste upor proti italijanskim izganjalcem vsega, kar je bilo slovenskega. »Rapalska meja je, kot v svoji knjigi Ob stari meji ugotavlja profesor Tomaž Pavšič, bistveno spremenila življenje v teh krajih, saj je presekala običajne poti in mnoge prebivalce odrezala od virov zaslužka, nekateri pa so s 'kontrabantom', kot je to običaj v vseh vojnah, tudi obogateli.«

Območje južno od Alp je bilo po besedah Uroša Lipuščka v zgodovini zaznamovano s številnimi bitkami in različnimi strateškimi interesi. »Samo v prejšnjem stoletju so zgodovinarji na tem prostoru zapisali najmanj petnajst različnih mejnih razmejitev med italijanskim, nemškim in slovanskim svetom.« Po koncu prve svetovne vojne so Italijani v tem prostoru zgradili sistem betonskih utrdb, znanih pod imenom Alpski zid, kraljevina Jugoslavija pa je na to odgovorila z gradnjo utrjene Rupnikove linije. »Rapalski diktat je bil spočet 26. aprila 1915 v Londonu, ko so poslaniki Francije, carske Rusije in Italije pod taktirko britanskega zunanjega ministra Greya podpisali tajni londonski sporazum, ki je v zgodovinopisju poznan kot londonski pakt. Z njim so članice antante, ki jim v prvem letu prve svetovne vojne na bojiščih ni kazalo najbolje, za ceno slovenskih, hrvaških in deloma tudi albanskih in grških ozemelj zvabile Italijo v vojno na svoji strani.« Italijanska vojska je že dan po podpisu premirja 2. novembra 1918 začela v imenu antante zasedati slovenska ozemlja, in to celo preko črte londonskega pakta. Prav tako je potem z Rapalsko pogodbo dobila mejo, ki je presegala meje londonskega pakta. »Narodnoosvobodilni boj, delovanje 9. korpusa NOV Slovenije na okupiranih ozemljih med drugo svetovno vojno, ki so mu dali najvišje ocene tudi v zavezniških štabih, in odpor tisočev Bevkovih 'Čedermacev' je Primorcem omogočil, da so se po drugi svetovni vojni priključili matičnemu narodu,« je razložil Lipušček in dodal, da bi bila brez Primorske, brez izhoda na morje, neodvisna Slovenija praktično nemogoča.

S Pariško mirovno pogodbo med Jugoslavijo in Italijo iz leta 1947 je za vedno prenehal veljati rapalski sporazum, leta 1977 pa so bili podpisani Osimski sporazumi, ki so dokončno rešili mejno vprašanje med obema državama. Ob tem je Lipušček še poudaril, da je obstoj Evropske unije v našem vitalnem interesu, saj bi se z njenim morebitnim razpadom spet odpirala mejna vprašanja širom Evrope. »Upam, da bo duh rapalskega sporazuma z Osimskimi sporazumi za vedno ostal tesno zaprt v steklenici in ne bo nikoli več prišel na plan,« je sklenil Lipušček.