Po sledeh razdejanja Koroške Bele

Štirinajstega avgusta 1917 so italijanski bombniki razdejali vas Koroška Bela. Dogodek tudi po stotih letih še ni natančno raziskan. To je bil najbolj žalosten in najstrašnejši dan v zgodovini vasi, ki je ostal v kolektivnem spominu domačinov vse do danes ...

Štirinajsti avgust 1917

Štirinajsti avgust 1917. Bil je torek, »silno vroč dan«, je zapisal takratni župnik Franc Košir v svojih spominskih zapisih. »Ravno se zjutraj ob pol osmih pripravljam na sv. mašo, ki je bila oznanjena v grajski kapeli na Javorniku. Slišim naenkrat močno bobnenje v zraku. Hitro stopim iz župnišča in ugledam ravno nad našo vasjo plavati okoli deset aeroplanov ... Takoj sem spoznal, da so italijanski. Hitro tečem skozi vas in ljudi silim venkaj pod Lebniče, češ, ko bi le kaka bomba padla v vas, da ne bi ubila kakega človeka. Aeroplani so plavali dalje in kmalu zaslišimo močan pok, ki se je ponavljal ...« piše v kroniki župnik Košir. Kmalu je prišla novica, da sta bila ubita dva človeka, enajstletni Alojzij Mencinger in 36-letni Ivan Pesjak ... A groze še ni bilo konec. Ob pol dveh, ko je bila »solnčna vročina neznosna«, se je v zraku znova zaslišalo močno tuljenje. Nad vasjo so se spet pojavila italijanska letala. Začele so padati bombe in prve hiše so bile takoj v ognju. Požar se je hipoma razplamtel, zajel več hiš in tudi cerkev. Zaradi močnega južnega vetra in neznosne vročine požarne brambe niso mogle več pomagati. Pogorelo je 46 hiš z gospodarskimi poslopji in domača cerkev ... Domačini so v nekaj urah ostali brez vsega, domov, oblek, živeža, denarja ... Mnogi so naslednje dni spali kar na prostem in v gozdu. Obnova vasi je trajala več let ...

Štirinajsti avgust 2017

Štirinajsti avgust 2017. Bil je ponedeljek, vroč dan. Jutro. Marija Palovšnik, predsednica Farnega kulturnega društva Koroška Bela, in Petra Alič, domačinka z Bele, raziskovalka in zagovornica ohranitve kulturne dediščine, v Spominskem parku na Plavžu položita šopek k spominski plošči ene od obeh žrtev bombardiranja Alojzija Mencingerja. Italijanske bombe so ga ubile, ko je imel samo enajst let. Popoldne. Vas preleti letalo. Na robu vasi fantje s prižganimi plamenicami nekajkrat ustrelijo z možnarji. Večer. Domačini in drugi obiskovalci se zberejo pri farni cerkvi. S spominsko slovesnostjo obudijo spomin na dan pred stotimi leti, ko je bila vas razdejana ...

Stekle so raziskave

Po besedah Marije Palovšnik, predsednice Farnega kulturnega društva Koroška Bela, so, da bi se tragični dogodek bombardiranja primerno obeležil in ohranil v spominu, stekle raziskave, začeli so iskati pisne informacije in slikovno gradivo. Pripravili so sklop dogodkov, s katerim so želeli primerno obeležiti obletnico. V kulturni projekt so vključili posameznike, društva, javne zavode in zunanje strokovne sodelavce. Tako so med drugim uprizorili gledališko predstavo Piknik na bojišču v produkciji gledališke skupine Teater, prof., ki jo sestavljajo profesorji Gimnazije Jesenice. V Kulturnem hramu na Koroški Beli so 25. avgusta odprli razstavo z naslovom Po sledeh razdejanja Koroške Bele. Kot je povedala avtorica razstave Petra Alič, je to prva pregledna razstava gradiva, ki se nanaša na bombardiranje Koroške Bele med prvo svetovno vojno. Gradivo zanjo je našla v različnih arhivih in muzejih, predstavljene pa so tudi fotografije in likovna dela iz osebnih zbirk domačinov. Na razstavi je posebej predstavljena vloga dr. Matka (Matevža) Potočnika, šolnika in zgodovinarja, ki je za vse, kar je storil za vas, leta 1933 prejel naziv častni občan takratne občine Koroška Bela. Po bombardiranju je priskrbel denarno pomoč 77 domačinom »pogorelcem« in s tem pomagal pri obnovi vasi. Leta 1922 je sodeloval tudi pri razmejitvi državne meje z Avstrijo in Koroški Beli ohranil planino Svečico. Leta 1968 so mu na rojstni hiši na Cesti Ivana Cankarja 12 postavili spominsko ploščo.

Petra je pripravila tudi izvrsten katalog k razstavi, v katerem je objavljen tudi prvi obsežnejši zapis o bombardiranju Koroške Bele, v katerem vzroke in ozadja dogodka razjasnjuje višji kustos iz Vojaškega muzeja Slovenske vojske Matjaž Ravbar. Zanimiv je tudi zapis takratnega župnika Franca Koširja, ki je v kroniki natančno opisal tisti tragični dan, okoliščine in posledice razdejanja, ki so jih doživeli domačini.

Odslikave preteklosti v sedanjosti

Razstavo pa je Petra preselila tudi v zunanji prostor, na rob pogorišča. Za okenskimi odprtinami stavb, ki jih avgusta 1917 ognjeni zublji niso zajeli, so umeščene reprodukcije starih fotografij z žanrskimi prizori, ki jih na tej cesti danes več ni in odslikavajo nekdanje vaško življenje.

»Kot domačinka sem v času projekta kraj in prebivalce v njem še dodatno spoznala. Koroška Bela je najstarejše naselje v občini Jesenice. Starost kraja, zgodovinska dejstva, pestrost zgodovinskih dogodkov, etnološko izročilo ter posledično kulturna dediščina ponujajo možnosti za vključitev v celostno ponudbo občine Jesenice,« je še povedala Petra Alič in dodala, da bi ob ustreznih razpisnih pogojih na področju kulture v občini Jesenice lahko vsako leto pripravili kulturni večer oziroma spominski dan na 14. avgust, ko je bilo pred stotimi leti povzročeno razdejanje Koroške Bele.