Marijan in njegova Melanda

Roman z naslovom Melanda je literarni prvenec Marijana Peternelja iz Sorice. Je srčno napisana zgodba, ki ohranja spomin na domače kraje in spomin na čas polpretekle zgodovine. Je zgodba o Melandi in njeni »srčni bolečini« Tonetu, je tudi zgodba, ki presega tabuje spolnosti, duhovščine. Zares zanimivo in tekoče branje iskrenih besed. A najprej spoznajmo Marijana ...

Marijan Peternelj je doma iz Sorice. Preprost in prijeten sogovornik. Pravi, da je »pol kmet, pol delavec«. Sr­čen, bogat po duši, bi dodala. Ne samo iz besede, že iz njegovega iskrenega pogleda se začuti, kako rad ima svoj domači kraj in vse naokrog, kamor seže pogled iz Sorice. »Moje življenje se malce razlikuje od vrstnikov, rojenih v velikih družinah na podeželju. Sem edinec, starša sta imela ob mojem rojstvu čez štirideset let. Oče je bil pevec, skupaj sva prepevala in ljubezen do petja se me še drži. Eden zadnjih lepših spominov na petje je vloga kralja Davida v Škofjeloškem pasijonu. Prepevam in vodim cerkveni pevski zbor Sorica. Poleg očeta je velik pečat mojemu življenju dal v Sorici službujoči župnik, profesor glasbe France Gačnik. V petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko stiki med komunistično oblastjo in Cerkvijo niso bili zaželeni, je njemu uspelo navezati prav to. Gačnik je bogatil ljudsko umetnost v Sorici, vodil je prosvetno društvo. V župnišču je uredil zbirko Groharjevih mladostnih del, zbirka je bila podružnica Loškega muzeja,« pripoveduje Marijan Peternelj. Vse to je kontekst, v katerem se je lahko rodila in zaživela Marijanova pisateljska žilica. Prvo zgodbo, Hlapca Aleša, je napisal že ob koncu osnovne šole. Črpal je iz kmečkega življenja. Še je pisal, tudi za Gorenjski glas je poročal, kako se živi in ustvarja v Sorici. Krajevne vsebine ga še kako zanimajo, dejavno se vključuje v tamkajšnjo skupnost in zelo ponosen je še danes, da so ga imenovali za predsednika odbora pri postavitvi spomenika rojaku slikarju Ivanu Groharju.

Roman Melanda

Avtor je v romanu ohranil domač jezik in zelo se mu je dopadlo, da je to njegovo željo upoštevala tudi lektorica. V romanu opisuje resnično okolje, nekatere dogodke iz polpretekle zgodovine, tudi kot odsev časa, ko je bil Marijan v cvetu mladosti. Opisuje zaton starega načina življenja, nekaj ga je prinesel čas, nekaj komunistična oblast. Drugi je bil razvoj industrije, preseljevanje s slovenskega podeželja v mesta, kjer je delo v tovarnah obljubljalo srečo in uspeh. Knjiga ima zagotovo tudi etnološko vrednost. Bralec občuti avtorjevo navezanost na domače kraje, radost in bolečino ob tem, da je bilo kmečko življenje kaj malo vredno.

Kulisa romana je v začetnem delu dana v Srednico in v ta kraj se avtor vmes še vrača. »Podrobnosti vseh oseb in dogodkov so pa izmišljene. Tudi opisovanje rovarjenja za direktorske stolčke je izmišljeno, si pa ne gre zakrivati oči, da se v resničnem življenju to ni dogajalo in da sta napredovanje na delovnem mestu zagotavljala poslušnost in ponižnost sistemu,« je poudaril Marijan in dodal, »predvsem pa sem ob pisanju razmišljal o tem, kakšen bo začetek in zaplet glavnih junakov, Melande in Toneta, vse drugo je sproti nastajalo. Upal sem, da bo enkrat iz tega nastala knjiga.« Melanda in Tone tako oživita, kot bi bila resnična. Melanda, ki je tako lepo pela, ki si jo je poželel vsak fant in ki je (pre)pozno spoznala, da ji selitev v mesto in delo v tovarni ne nudita tistega blišča, kot ga je prikazovala televizija. Še dobro, da ji je Mica, ki ni zdravila samo z rož'cami, ampak tudi pogovorom, odprla oči.

Spolnost je dana od Boga. Zakaj jo skrivati?

Marijan Peternelj se je dotaknil tudi drugih vsebin, tabu tem, kot pojasni: »Morda se bo komu zdelo, da sem šel z opisi v spolnosti korak predaleč, in to jaz, cerkveni pevec. Sem veren človek, ampak tudi spolnost je dana od Boga. Zakaj bi morali to skrivati? Ko sem bil otrok, so bile to tabu teme, malce bolj razgaljena ženska je bila že nesprejemljiva. Nasilje, to pa ni bil noben tabu. Sam nikoli ne bi slavil nasilja. Verjetno lahko razumete, da sem samo želel biti iskren v pisateljski besedi do bralca, kar pa si štejem za veliko spremembo v samem sebi. Zato sem se lotil tudi opisovanja štirih župnikov. Trije so bili ''fajni'', eden pa ''žlehten''. Prav je, da župnike spoznamo tudi po človeški plati, ker so še vedno prevelik tabu. To prav nikomur ne koristi. Če bi bili župniki bolj na prepihu, bi se slabi morali drugače obnašati, tako se pa na račun dobrih prikrivajo.«

Bistra glava in pogumno Marijanovo srce

Roman Melanda ima 240 strani, bere se tako, da se ga ne da odložiti ... Založil ga je Gorenjski glas. Recenzijo je napisala Marija Gasser, profesorica razrednega pouka, ki je bila pravzaprav tista, ki je avtorju vlila poguma, naj gre knjiga med ljudi. Gasserjeva med drugim razmišlja: »Da to pišeš, moraš imeti bistro glavo in močno srce. Zgodba sije svetlobo, da je svetleje kot podnevi. S tem izginja tudi strašen mraz, ki ga v delčkih, med vrsticami izraža njegov roman. Zgodbe življenja izpod njegovega pisala pričajo o trdoživem, trmastem značaju ob selškem hribovju in na njem ter ob obrušenih peščenih zrnih Selške Sore. Opisuje trdo delo in veselje, ki so ga dosegali le s trudom in odrekanjem. Bogastvo njegovega dela je pogum glede na tematiko v njegovem osebnem razmišljanju. Je veliko razkošje, prepleteno s pokrajino.«

Marijan Peternelj piše že drugo knjigo, ta bo zahtevnejše branje, pove, a več za zdaj ne razkrije. Bo še čas za to. Je pa sedaj na njegovi domačiji v Sorici bolj živahno. Povabil je k sebi nečaka z družino, trije majhni otroci so pri hiši in povsod odzvanja otroški smeh. Marijan si družine ni ustvaril, pa še danes ne ve, zakaj ne. Bi si kar upala zapisati, da je nekje in nekdaj že bila prav blizu Melanda ... kajti avtor da tudi v romanu vedeti, da je izbira (načina) življenja vedno moja, tvoja ...