Izhajal iz lastnega »gnezda«

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Zanimivosti / sobota, 29. julij 2017 / 12:11

Anton Bogataj je v petih knjigah zbral podatke o hišah in ljudeh, ki so nekoč živeli v krajih, ki so sodili pod oseliški vikariat. Kot zadnja je izšla Kronika vasi Stara Oselica in vasi Hobovše.

Škofja Loka – Raziskovanje zgodovine om­­­­­enjenih krajev se je začelo z iskanjem podatkov o njegovi družini po očetovi strani. »Naš priimek je v teh krajih zelo pogost, Bogatajev je veliko, zato me je zanimalo naše 'gnezdo' in predniki po očetovi strani, ki izhajajo iz Fužin,« je razloge, ki so ga pripeljali do raziskovanja kronike domače vasi Podgora in okoliških vasi, opisal Anton Bogataj. Posebno zanimivo se mu je zdelo, ker je bilo v njihovi družini veliko dvojčkov, brskanje globlje po preteklosti pa ga je vodilo do vedno novih imen, zato se je odločil, da se bo raziskovanja lotil sistematično.

Anton Bogataj se je rodil v zaselku Pilovc v Podgori in tako je najprej nastala Pilovška kronika, 1. del, v kateri je zbral podatke o svoji družini in jih dopolnil z opisom vseh prebivalcev tega zaselka. Sledil je drugi del Pilovške kronike, v kateri je opisal zgodovino oseliškega vikariata od njegove ustanovitve v letu 1753. V svojih naslednjih delih je opisal še druge vasi, ki sodijo v faro Stara Oselica. Pred tremi leti je izšla Kronika vasi Fužine in vasi Kladje, leto zatem Kronika vasi Podgora in vasi Trebija, lani pa še Kronika vasi Stara Oselica in vasi Hobovše. Osnovne podatke o hišah in ljudeh v teh krajih je črpal iz oseliškega cerkvenega popisa Status animarum, številne zanimivosti iz življenja vaščanov pa je izvedel tudi iz pripovedovanj starejših faranov. »Vsakega sem obiskal vsaj trikrat; najprej sem se prišel predstavit, čeprav me večina pozna, potem sem zbral fotografije in zapise, nazadnje pa sem jim še vse skupaj vrnil, se jim zahvalil in jih zaprosil za soglasje, da to objavim,« je razložil Anton Bogataj. V vseh petih knjigah je opisal 260 domačij, od tega jih je v zadnji knjigi 62. »Izpustil sem le tiste, ki so propadle oziroma so porušene ali pa mi zanje ni uspelo pridobiti dovolj verodostojnih podatkov.« Kot pravi, je želel izvedeti čim več o ljudeh, ki so nekoč živeli v teh krajih, mladih, ki so s trebuhom za kruhom oziroma v iskanju boljšega življenja odhajali v tujino, predvsem Ameriko, ter tistih, ki so umrli v prvi in drugi svetovni vojni oziroma po njej iz teh krajev.

Vsaki od družin je v knjigah posvetil nekaj strani, pri čemer je posebej poudaril, da ne gre za družinsko deblo, čeprav je izhajal iz lastne družine in iz tega raziskoval naprej. »Lahko pa je to spodbuda drugim, ki jih to zanima, da raziščejo preteklost svoje rodbine.« V zapisih iz župnijskih kronik je naletel tudi na številne zanimivosti o posameznih ljudeh, kar ga je še dodatno spodbudilo k nadaljnjemu raziskovanju. V Stari Oselici se je po njegovih besedah zvrstilo več kot trideset vikarjev oziroma župnikov in vsak je na svojstven način zapisoval različna opažanja pri faranih. »Iz teh kronik je mogoče razbrati dobra in manj dobra dela vaščanov, pisali so tudi o vaških posebnežih ... Vse to je bilo zelo zanimivo prebrati, objaviti pa ni mogoče vsega, že zaradi spoštovanja do njihovih potomcev, ki ne morejo odgovarjati za svoje prednike.« Včasih pa je v teh kronikah dobil tudi potrdilo za zgodbe, o katerih se je širil ljudski glas. »Tako se je recimo med ljudmi govorilo o homeopatu Juriju Humarju in njegovih ozdravljenjih, zaradi česar so se ga ljudje kar malo bali. Štiri leta je bil župnik tudi v Stari Oselici in je bilo zelo zanimivo prebrati vse o njem.«

Čeprav je bila Stara Oselica zelo zaprt kraj, pa je vedno imela bogato duhovno in kulturno življenje. Za prvega so skrbeli župniki, za slednjega učitelji. »Ljudje so bili zelo verni; danes je izjema, če kdo gre k maši, včasih pa, če kdo ni šel k maši,« je poudaril Bogataj. Stara Oselica je bila do tridesetih let prejšnjega stoletja celo svoja občina in tako središče okoliških vasi.