Skrivnostna smrt

Uglič, eno od pristanišč na Volgi, je v ruski zgodovini zapisan kot kraj, kjer je bil ubit najmlajši sin Ivana Vasiljeviča Groznega. V Sibirijo v izgnanstvo je moral tudi zvon.

Na valovih in jezovih Volge (4)

Ladje, ki plujejo med Moskvo in Sankt Petersburgom in obratno, se redno ustavljajo v Ugliču, ki s 40.000 prebivalci za ruske razmere ni nič posebnega, saj je ob Volgi veliko več večjih krajev. Kraj pa je poznan zaradi spretnih izdelovalcev najrazličnejših ur, po mojstrih priprave pravih ruskih klobas, po cerkvici, ki je kopija kremeljske v Moskvi, in po prijaznih in preprostih ljudeh, ki imajo v primerjavi z drugimi celinskimi kraji to prednost, da živijo ob prometni reki in zato lažje kaj prodajo, kot bi sicer. Še bolj pa je Uglič poznan po dogodku iz 15. maja leta 1591.

Takrat so v parku ob gradiču našli v krvi, s prerezanim vratom 7-letnega carjeviča Dimitrija, najmlajšega sina Ivana Vasiljeviča Groznega, najverjetnejšega njegovega naslednika na prestolu. Dimitrij je tam živel s svojo mamo, varuško in stricema Mihaelom in Jurijem. V Uglič jih je poslal takratni bojar Boris Godunov, ki je na Ivanovem dvoru zaradi poguma in tudi pretkanosti hitro napredoval in se je zgledoval po prestolu. Ivan Grozni je namreč umrl leta 1584 in je še pred svojo smrtjo predal oblast svojemu starejšemu sinu Fjodorju, ki ni bil posebej bistrega uma. Najmlajši Dimitrij je bil še premlad, med ljudmi izredno priljubljenega in sposobnega sina Ivana, ki bi bil najprimernejši za prestol, pa je oče v besu tako udaril s palico, da ga je ubil.

Ko je tistega usodnega dne našla varuška carjeviča mrtvega, je njegova mati Marija Nagoja za smrt okrivila upravnika dvora, njen brat Mihael pa je velel zvoniti v bližnji cerkvi. Ljudje, ki so imeli carjeviča zelo radi, so pobesneli. Do smrti so pobili upravnika, njegovega sina in še nekatere osumljene za zločin. Umor pa naj bi zaradi hlastanja po prestolu naročil Boris Godunov, ki je bil med ljudmi zaradi svojih nasilnih dejanj vedno manj priljubljen.

Godunov se je Ugliču silovito maščeval. Za rodbino Rurikidov je hotel zabrisati vse sledi. Dimitrijevo mamo in carja Fjodorja je poslal v samostan, njena brata pa v sibirsko mesto Pelim. Dvor, v katerem je živel Dimitrij, je ukazal požgati, več sto ljudi pa je pobil ali pa jim je porezal jezike. Ljudje, ki so preživeli, so morali v Sibirijo. Tja je šel tudi zvon, ki je oznanil Dimitrijevo smrt. Kazensko preseljevanje ljudi v Sibirijo ima torej dolgo zgodovino in se je začelo že pred Stalinom.

Komisija, ki jo je imenoval Boris Godunov, je ugotovila, da se je carjevič Dimitrij smrtno poškodoval sam. Zaradi božjasti naj bi padel na nož in si prerezal vrat …

(Nadaljevanje prihodnjič)