Postal je ambasador domačega mesta

Violončelist Miloš Mlejnik, eden vodilnih slovenskih glasbenih umetnikov, ki je v svoji glasbeni karieri nanizal vrsto nastopov doma in na tujem, je ob prazniku občine Škofja Loka prejel naziv častni občan. Uglednejšega ambasadorja si v starodavnem mestu ne bi mogli želeti.

Škofjeločan Miloš Mlejnik izvira iz glasbene družine: oče je bil amaterski čelist, ki se je igranja na ta inštrument učil pri solo violončelistu v operi, ko je ta hodil obiskovat sorodnike v Škofjo Loko. Mama je igrala klavir, njen brat je bil komponist, očetova sestrična pevka v operi. Že šestleten je igral violino, a jo je zamenjal za violončelo in že pri enajstih letih je natanko vedel, kaj hoče. Družina je bila tudi športna, že oče je bil smučarski trener in tekmovalec, otroke je za gradom dobro naučil smučanja in tudi Miloš je bil kar uspešen smučar, njegovi učitelji na srednji glasbeni šoli so to razumeli in spodbujali. »Učitelj mi je dejal le, naj pazim na roke. Vedel je namreč, da šport lahko le koristi in da moraš biti kot glasbenik tudi v dobri telesni kondiciji. To se je izkazalo, ko sem kot solist Slovenske filharmonije igral na napornih koncertnih turnejah, ena takih je bila štiridesetdnevna turneja po Ameriki. Tudi svojim študentom povem, naj skrbijo za kondicijo,« o tem pravi Miloš Mlejnik. Sogovornik, ki je letos dopolnil sedemdeset let (Ločani še pomnijo odmeven koncert v Sokolskem domu februarja letos), še vedno honorarno dela na akademiji za glasbo. Po šolanju, ki ga je končal s podiplomskim študijem v Kölnu, se je najprej zaposlil v Slovenski filharmoniji, s katero je igral kot solist na vseh pomembnih turnejah in vsako leto v filharmoničnem abonmaju. Teh časov se spominja kot napornih, a lepih. Že kmalu je vzporedno začel delati tudi na akademiji za glasbo, kjer je z leti vzgojil vrsto odličnih glasbenikov, pravi, da so nekateri že boljši od njega. Kakih petdeset jih je izšolal na ljubljanski akademiji, kakih šestdeset na deželnem konservatoriju v Celovcu. Danes igrajo kot solisti in kot člani simfoničnih orkestrov od Ljubljane do berlinske filharmonije. Bil je tudi vodja številnih poletnih šol za violončelo doma in v tujini. Tudi njegova sedanja družina je glasbena: žena je poučevala solo petje na škofjeloški glasbeni šoli, po njegovih glasbenih stopinjah je krenila hči, ki v Bruslju podiplomsko študira violino, tudi sin se je učil violončelo.

Miloš Mlejnik je kot koncertant pogosto gost na domačih in tujih koncertnih odrih, bodisi kot solist z različnimi spremljevalci in orkestri bodisi kot član komornih sestavov. Prvi, ki se mu je pridružil kmalu po študiju, je bil Colegium Musicum v Mariboru, njegov umetniški vodja je bil Janko Šetinc, ki je igral čembalo, poleg njega pa še Igor Ozim, Irena Grafenauer ter Drago Golob, s katerimi so izvedli vrsto uspešnih koncertov. Stalni zasedbi, v katerih še vedno sodeluje, sta kvartet Tartini in trio Arcadia. Koncentriral je domala v vseh državah Evrope, večkrat tudi v Združenih državah Amerike, nastopil je na mnogih uglednih festivalih, med drugim je kot solist igral z orkestrom Slovenske filharmonije v slovitem Carnegie Hallu v New Yorku, leipziškem Gewandhausu in v Schauspielhausu v Berlinu. Letos so ga ob življenjskem jubileju s koncertom počastili njegovi nekdanji učenci, sedaj člani orkestra RTV Slovenija, ki so se zbrali na pobudo Jaka Trilerja in ta dogodek organizirali s pomočjo Glasbene šole Škofja Loka in Občine Škofja Loka.

Miloš Mlejnik je v svoji glasbeni karieri prejel vrsto nagrad. Kaj mu ob njih pomeni naziv častni občan, ki so mu ga dodelili v njegovem domačem mestu? »Največ mi pomeni, da me tudi občani Škofje Loke cenijo in da sem za svoje glasbeno udejstvovanje dobil priznanje od domačega mesta. Kamorkoli grem, vselej omenjam, da sem iz Škofje Loke,« odgovori sobesednik, vesel, da je lahko v univerzalnem jeziku, ki ga predstavlja glasba, širil slavo domačega mesta po svetu.