Ogroženi mi in one

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 12. marec 2013 / 06:00

Na Ministrstvu za notranje zadeve so letošnji osmi marec, dan žena, posvetili odpravi nasilja nad ženskami. Napisali so, da se nasilje nad njimi pojavlja v vseh državah sveta, ne glede na njihovo razvitost, in je zato to dejstvo eden od poglavitnih vzrokov, ki preprečujejo, da bi lahko ženske sodelovale v javnem in zasebnem življenju enakovredno z moškimi. Ob branju sem bil resen, ker se s tako temo ne gre šaliti. Podpiram njihovo odločitev in si želim, da bi se spremenilo karkoli na boljš. Ampak vseeno nisem mogel iz svoje kože in sem pomislil, ali obstaja in v kakšni obliki nasilje žensk nad moškimi. Zunaj konteksta osmega marca pride že dva dni zatem dan mučenikov. Precej starejši »praznik«, ki ga simbolično praznujemo povezanega z dogodkom, ki se je zgodil približno leta 320. Ja, prav ste prebrali. Cesar Licinij se je sprl s cesarjem Konstantinom prvim in je zato v kristjanih videl sovražnike, ki jih je bilo treba odstraniti ali vsaj spreobrniti. Z odlokom je ukazal vojakom, naj se krščanstvu nemudoma odrečejo, saj bodo v nasprotnem primeru kaznovani s smrtjo. Štirideset vojakov elitne legije ga je presenetilo, ko so se izrekli, da raje umrejo, kot da bi se odpovedali krščanstvu. Vojaki so vztrajali, zato imajo zdaj grob v vasi Kyraklar v Mali Aziji. Cesar jih je slekel do nagega in jih v najhujši zimi, kar jih je bilo takrat mogoče doživeti v Armeniji, vrgel v zamrznjen ribnik. Ta tragedija se je sicer zgodila 9. marca, cerkev pa je za dan mučenikov obkrožila dan kasneje … In šele stoletja kasneje so si ženske našle razlog za svoj dan.

Vseeno nisem nehal razmišljati o nasilju žensk nad moškimi. In bolj, ko so se mi bliskali prebliski, bolj sem videl razliko med dvema vrstama nasilja. Če moški fizično trpinčijo ženske, potem ženske psihično trpinčijo moške. Tega si nisem upal doma na glas povedati, kar je samo znak, da imam prav. Ne bi dobil udarcev, bi pa verjetno dobil monolog iz njenih ust, tako oster, da bi bil lahko ekvivalenten vsaj dobri zaušnici.

Hec …

Ki sploh ni hec, ampak resna tema. Prav, priznam in se vdam, verjetno moški prevladujejo v nasilju nad ženskim spolom, tega ne bom več raziskoval. Ampak, kaj naj rečemo zdaj slovenski možje, ko nam bo vajeti držala ženska. Nova mandatarka, upam, ne bo izvajala nikakršnega nasilja nad nami. Vsaj odkritega ne, psihozo bomo pa morali preživljati, kajne? Tisti, ki imamo ženske za šefice v službah, imamo izhod. Če ne prenesemo psihoze, preprosto zapustimo delovno mesto in si poiščemo novo. Iz države greš pa malce težje, bi rekel. Kdor pozna novo mandatarko, ve, da gre za »šorf babo«, v kašarskem slengu, kar pomeni, da je ostra, huda, odrezava itn. Tisti, ki jo poznamo malo bolj, vemo, da je taka le službeno, torej tam, kjer ima, če ima, oblast, da pa je med domačimi in med prijatelji mehka, preprosta, zabavna, vesela, domača, skratka prijetna, tako kot ženska mora biti. To pomeni, da vemo, da moraš biti v politiki odločen, če hočeš, da te poslušajo, cenijo in ubogajo. No, o politiki nočem pisati, ker mi potem vrstice uidejo čez namenjen prostor, pa še urednik me mora opominjati, naj se držim svojega športa kot plota. Tako je tudi prav, mogoče pa nekoč postanem politični novinar in bom še po službeni dolžnosti gledal mandatarki pod prste.

V uredništvo je prišel klic bralke z vprašanjem, ali je pisec teh besed slučajno mandatarkin mož. Očitno je videla isti priimek na poštnem nabiralniku, okrašenem z jajci, ki se je nekaj Dnevnikov prikazoval na televiziji. Češ, če sem, potemtakem bo ona odjavila, nehala brati Gorenjski glas. Znaki ženskega nasilja nad nami moškimi? Ne vem … vendar jo moram prositi, naj še kar naprej bere Gorenjski glas, ker mandatarkin mož ne more biti cepec vsak … lahko pa je svak. No, pa še rima se …