Filozofija hoje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. julij 2017 / 14:42

»Hoja ni šport. Pri športu gre za tehnike in pravila, rezultate in tekmovalnost, za katere je treba veliko vaje. Treba je poznati položaje, usvojiti ustrezne gibe. Šele dolgo zatem nastopita improvizacija in nadarjenost. Pri športu gre za rezultate. Kateri po vrsti si bil? Kakšen je bil tvoj čas? Kako si se odrezal? Zmeraj gre za isto delitev na zmagovalce in poražence, kakor v vojni. Med vojno in športom je moč potegniti vzporednice, ki so vojni v čast, športu pa v sramoto. Gre za kratko pot od spoštovanja nasprotnika do mržnje, ki jo namenjamo sovražniku. Pri športu gre seveda tudi za vztrajnost, prizadevanje, disciplino. Za etiko in trdo delo. Toda navzoča so tudi gmotna vprašanja, povorke, spektakel, trg. Tukaj gre za nastopanje. Šport daje prostor velikanskim obredom posredništva, kjer se pojavljajo uporabniki blagovnih znamk in vizualnih podob. Denar vdira vanj, da izprazni dušo, medicina pa zato, da gradi umetna telesa. Hoja ni šport. Polagati noge drugo pred drugo je otročje lahko. Ni odločilnih rezultatov, ni vsesplošnega dogovora, do kod je treba priti, kajti hodec sam določi, po kateri poti je prišel, ob kateri pešpoti je najlepša pokrajina, kakšen razgled bo imel s tega ali onega pobočja …« (Str. 7)

Imata hoja in filozofija sploh kaj skupnega? Imata, bistveno sta povezani. »Filozofija hoje v enem stavku združi mišljenje in hojo, ti najbolj naravni človeški aktivnosti. Grosu v tem prikimava marsikateri mislec, od Nietzscheja, preko Rousseauja, Thoreauja in Wordswortha, pa vse do Kanta, ki je imel svoje sprehode zelo natančno odmerjene. Čeprav je hoja gibanje, pa je veliko bliže ustvarjanju kot športu. S športom pravzaprav nima nič skupnega. Hoja probleme, o katerih razmišljamo, naredi lažje rešljive, saj do njih vzpostavi razdaljo, iz katere jih uzremo v povsem drugačni luči. In konec koncev, hoja je najboljši primer, kako se skozi hojo najdemo tako, da se izgubimo.« Tako zapiše uredništvo knjige. Avtor sam ta pogled še izostri. »Sam hojo opredeljujem predvsem kot duhovno vajo. Je tisto, kar nam omogoča graditi, utrjevati, črpati iz odnosa do samega sebe, ki se zatem preobrazi v odnos do drugih, do sveta in do svoje lastne preteklosti. Hoja je preizkus, s pomočjo katerega postanemo navzoči sami po sebi.« Ta knjiga je dragoceno branje za vse, ki radi hodimo in med hojo še kaj premislimo. Hoja sama od sebe spodbuja refleksijo, ta se med hojo sama po sebi okrepi. Vam zveni (s)poznano?