Porezen

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 28. avgust 2022 / 12:14

Na najvišji vrh Cerkljanskega hribovja sva se podala s kolesom, električnim seveda, da ne bo pomote. Avto sva parkirala na vstopu v Davčo, praktično še v Seški dolini. Slabo poznam Davčo, najbolj razpotegnjeno in razloženo slovensko vas. Vsaka kmetija je na samem, sosedje so daleč stran drug od drugega, ljudje pa so prijazni. Spodaj je označena Loška kolesarska pot številka osem, ki vodi v Davčo k Davčanom. Sledila sva tem oznakam in znašla sva se na mestu, kjer pogled seže v Sorico, obdano z njeno planino, na Ratitovec in njegove vasi tik pod vrhom. Razgled je zagotovo najlepše darilo gorniku, kolesarju, padalcu, komurkoli, ki se vzpenja nekam v višino. Sama pot, ki jo premaguješ, je smisel, razgled na vrhu je darilo. Meni je to nekaj najlepšega v gorah, naj bom pohodnik ali kolesar. Sledila sva torej oznakam Loške kolesarske poti, ki so vodile v Podporezen. Ta smer nama ni bila preveč všeč, če sva hotela na vrh Porezna. Pravzaprav nama je včasih povsem vseeno, kam točno prideva. Če je pot lepa in so razgledi novi, ni pomembno, kje se vozim ali hodim. Kar naenkrat se travnik odpre, tam je klop, razpelo s križanim in pipa z vodo. Kaj je lahko še lepše darilo popotniku? Klop, ki te vabi Postoj in poglej, lepo je tukaj. Križ, ki ti sporoča Bodi hvaležen za vse skupaj, da si zdrav, lahko greš na pot, in pitna izvirska voda. Postoj, počij in se odžejaj, tu v Davči je lepo. Tako sem si mislila in občudovala prizadevanja domačinov, da so postavili takšna počivališča. Vse pohvale v Davčo, prijazni ljudje so tam doma. Ob poti občudujem še kamnine, ki so se pokazale ob cestnem useku. Škrilavci in druge stare kamnine dajejo silikatno prst vijolične barve, zato jo na vrtovih in njivah domačini posipajo z apnencem, da dobi tudi malo karbonatnih sestavin in je bolj rodovitna. Tako utrujam vsem svojim sopotnikom, največkrat je sedaj le še Janez, ki se mi smejijo in me gledajo. »To sem slišal že stokrat,« pravi Janez. »Ni problema, boš pa še stoprvič, vsaj ne boš pozabil,« mu odgovarjam. Želela sva priti na Porezen, in ne na Petrovo Brdo, kamor bi naju pripeljala pot, torej sva obrnila in jo mahala kar po občutku. Smer je bila prava, malo sva šla po planinski poti, malo po novi gozdni cesti, potem sva se znašla na pašniku, pa sva kolesa dvignila čez ograjo. Znašla sva se pri koritih z vodo, in tam je bila planšarija. Zopet se je pojavila modra tablica z zobatim kolesom, ki označuje turno kolesarsko pot, ki naju je pripeljala na vrh Porezna. Neizmeren ponos, kaj jaz sedaj vse zmorem, me je prevzel na vrhu. Na koncu Janez pravi: »Ti moram čestitati, ker se nisi nič prekucnila.« Zame je to najbolj zahteven teren, kar ga še lahko prevozim s kolesom.