Najboljša šola

Najboljša šola se ne meri po rezultatih najboljših učencev. Niti se ne meri po količini priznanj in po udeležbah na tekmovanjih. Šola ne bi smela imeti prestižnega imena in dostopnosti samo za izbrance. Sploh ne bi smeli dovoliti takšnih razvrščanj v imenu demokratičnosti, preglednosti in večje izbire. Kajti ljudje smo površna bi­tja, hitro pademo na prestižne znamke, če ne zaradi drugega, pa zato, da smo boljši od sosedovih. Se bomo sedaj namesto »kako si« spraševali, »na katero šolo hodi pa tvoj otrok«? Oooh. A ga ni­ste mogli spraviti na kakšno boljšo? Boljšo po čem? Boljšo od katere?

Človek postane žalo­sten. Od raznovrstnih točkovanj in tekmovanj mi postaja slabo. V času, ko Slovenija zbira denar za dobrodelno in hvalevredno akcijo Podari malico (kako velikodušno, da poklanjajo po nekaj evrov tudi vladarji) za otroke, ki sta jim malica in kosilo v šoli postala nedostopna, se gremo spet novo igrico. Imenuje se – številka, številka na steni povej, katera šola najboljša je v deželi tej? Mogoče nam bi moralo zrcalce na steni povedati, da sploh ne potrebujemo najboljših šol. Mogoče še šol ne. Vsaj ne takšnih, kot jih je ustvaril aparat, ki je sam sebi namen. Aparat, ki uvaja spremembe – samo zato, da upraviči svoj obstoj. Vsako leto nove, pa čeprav samo preimenovanje šolskih predmetov. Ali pa dodajanje novih vsebin v prvo triletje, čeprav že vsi občutimo posledice nalaganja znanja, ne pa tudi njihovega utrjevanja in uporabe za življenje. Komu to koristi, izvajalcu ali uporabniku storitev? In ko naložimo vse to znanje in ga sproti preverjamo, ga za vsak slučaj (v imenu dobrobiti za otroke) preverjamo še z nacionalnimi preizkusi znanja in v srednjih šolah z opravljanjem mature. Zakaj preverjati preverjeno? Zaradi večje možnosti vpisa? Vsako leto rastejo nove šole in nas skrbi vpis? V srednjih šolah se borijo za obstoj in nas skrbi vpis? Večina izmed nas je preživela brez nacionalnega preverjanja znanja in tudi brez mature. Zato nismo imeli nič manj znanja in nič manjših možnosti za vpis.

Ampak argumenti šolskega sistema so močni, tako močni, da bomo vse to ohranili. Do kdaj? Do takrat, ko bo komisar iz Evrope rekel, da ni več potrebno? Rekel bo, naj s tem denarjem rajši opremimo šole, nahranimo otroke in pravično nagradimo mlade zaposlene. Nobena šola ne bo oživila prihodnosti otrok. Nobena količina dosežkov ne bo premagala te malodušnosti, v katero smo pahnili otroke. Kako boste pojasnili prizadevnemu študentu, ki je za svoje delo prejel Prešernovo nagrado, da ga nihče v tej deželi ne po­trebuje? Kdo od nas si še upa reči otrokom, naj se učijo, da bodo lahko izbrali svoj sanjski poklic? Bodimo pošteni in razvrstimo vse. Primerjajmo standarde bivanja teh uspešnih učencev, ko odrastejo. Poglejmo njihova delov­na mesta in njihove dohodke, če jih bodo imeli. Bomo potem mogoče nehali to­čkovati, tekmovati in se primerjati? Kajti šola brez drugih sistemov, ki nadgradijo njeno delo, ne more obstati. Razen če je naš moto – čim več šolanja, ker ni dela. Uspeh bo otrokom nekaj pomenil, če bodo kot odrasli z njim dostojno preživeli. Dokler pa šolska psihologinja zasluži devetsto evrov, njena kolegica v sosednjih državah pa dva tisoč, bodimo tiho o tem, kako pomembna je šola. Pomembno je to, v kateri državi prodaš svoje znanje. Pomembno je, kako se znajdeš. Važno je, kako se pišeš. S točkami ali brez njih. S poštenostjo ali z goljufijo?

Verjamem samo v eno šo­lo. To je življenje. Najboljša šola je naš vsakdan. Naši otroci premagujejo tisoč in en izziv in noben od njih ni zapisan v šolskem programu. Soočajo se s tremo, s strahom in s primanjkljaji. Vsi zaposleni v šolstvu čaramo motivacijo zase in za otroke. Ko sprašujemo otroke po uspehih, naštevajo samo šolske uspehe. Tako globoko smo zasejali seme točkovanj, da otroci sploh ne vidijo, česa vsega so še sposobni. Njihovi talenti čakajo v zaprti vreči. Ne moremo jih točkovati niti meriti, ker v vsej zagnanosti po doseganju šolskih rezultatov sploh ne pridejo na vrsto. Škoda.