Ko bom odšla, bom za zmeraj

Življenje po predpisih, 2. del

»Tam, na psihiatriji, sem pristala iz enega samega razloga: avto mi je do smrti povozil psičko, ki mi je nudila edino zadovoljstvo in zatočišče. Spominjam se, da se mi je, ko smo jo zagrebli, do konca ''odpelo'', še zmeraj pa se poskušam spomniti, kaj je temu sledilo. Prepričana sem, da bi bilo vse drugače, če bi imela doma malo več razumevanja. To prekleto življenje po nekih ''regelcih'', brezosebno, zavito v vato, me ubija.«

Danila pravi, da se neštetokrat vpraša, kako je mogoče, da ji doma ves čas govorijo, da jo imajo radi, v resnici pa ve, da je nihče ne razume, še manj upošteva. Misli ji preskakujejo, v eni sapi hoče povedati vse.

»Ko mi je težko, razmišljam, da bi pustila študij in se odselila od doma. Sanjarim, da se ne bi odzivala niti na telefonske klice niti ne bi odpirala vrat, če bi domači prišli na obisk in me želeli odvleči domov. Po drugi strani si ne predstavljam, da bi za štiristo evrov garala kot zmešana v kakšnem bifeju, s plačo pa ne bi mogla plačati niti stanovanja, kaj šele, da bi pokrila ostale stroške. Nekoč mi je psihoterapevtka svetovala, naj malo potrpim in naj gledam na starše z več sonca in dobre volje. Pa sem ji dejala, ali si lahko predstavlja grozno poniževanje, ko sem prisiljena prositi očeta za denar, medtem ko mama iz dnevne sobe diktira pogoje, pod katerimi ga lahko dobim. Veste, ni hujšega, kot odraščati v popolni družini, v kateri so starši – vključno s predniki – celo boljši od svetnikov na cerkvenih stranskih oltarjih! Povedala vam bom, kako sem praznovala rojstni dan. Mislim, da je bil petnajsti. Bila sem neizmerno srečna, ker so mi starši dovolili, da praznujemo doma na vrtu. Zapletlo se je, ko je mama zahtevala, naj ji izročim seznam povabljenih. Nekaj časa je gledala vanj, potem pa je začela črtati imena. Za vsakega, ki ga je odstranila, je navedla butaste razloge, ki so leteli bolj kot ne na njihove starše. Nazadnje nas je ostalo le še pet ali šest, jaz pa sem izgubila vsakršno željo po praznovanju. Odpovedala sem ga, s tem pa sem se zamerila prijateljicam, ki so ga nestrpno čakale tudi zaradi nekaterih povabljenih fantov. Nisem pa jim mogla razlagati, da je za odpoved kriva mama, ker bi s tem umazala čast naše družine. Predstavljate si, da oče še zmeraj pride k meni v sobo, ko grem spat, da mi zaželi lahko noč ter me pokrije z odejo. Bolj kot mu govorim, naj tega ne počne več, manj me razume. Pravi, da sem nesramna, da ga ne spoštujem, ne cenim, da bo razmislil, kako me bo za neubogljivost kaznoval. Tudi naša kosila so živa nočna mora. Zlasti še, če se nam pridruži kdo od sorodnikov. Takrat se na veliko govori o politiki, o ljudeh, ki jih ne poznam in jih sploh ne želim poznati. Zmeraj moramo pojesti vse, kar je skuhanega, ker se pri nas hrana ne meče stran. In potem vstanem od mize, kot bi mi nekdo v trebuh naložil kamenje.

Moja najboljša prijateljica je že v osnovni šoli znala vse: pri tabornikih se je naučila zakuriti ogenj, kuhala je vse živo, kar smo zmeraj z veseljem pojedli, pekla je kruh, jabolčne zavitke. Znala je zamenjati žarnico, voziti traktor. Ko so doma izvedeli, da se druživa, so mi prepovedali. Češ da kvarno vpliva na moj svetovnonazorski pogled na svet.

Kljub zavijanju v vato pa se zunaj domačih sten moji domači nikoli niso postavili ne zame ne za brata. Odrasli so zmeraj igrali nekakšno pravičniško vlogo, da bi jih javnost zaradi tega bolj cenila.

Ko sva bila z bratom še v nižjih razredih osnovne šole, smo živeli še v bloku. Tam se je dogajalo marsikaj, predvsem pa so bili stanovalci pogosto sprti. Nad nami je živel starejši zakonski par, ki ni imel otrok. Če sta le mogla, sta vrstnikom, ki so se podili na dvorišču za žogo, to izmaknila in jo prerezala. Nekoč se jima je nekdo zanalašč podelal pred vhodna vrata. Ženska je že od jutra norela in kričala in potem je zagrabila prvo žrtev, ki ji je prišla pod roke – to je bil moj brat – ter ga odvlekla k sebi, da je med zmerjanjem in psovkami počistil svinjarijo. Pa ni bil čisto nič kriv. Ne le brata, tudi mene je bolelo, ker se starša nista postavila zanj, temveč sta vsakemu, ki ju je hotel poslušati, razlagala neke vzgojne principe, namesto da bi žensko poslala v maloro, brata pa zaščitila. Žalostno je bilo tudi to, da brat ni znal prijeti ne za metlo ne za smetišnico. Ker ga pospravljanja vse do danes ni še nihče naučil.

Ko sem bila na zimovanju, sem prav tako doživela nekaj poniževalnega. Zvečer so učiteljice ugasnile luč in ukazale, da zaspimo. Večina, z menoj vred, je to storila, nekaj otrok pa je še pozno v noč neumorno klepetalo. Nenadoma je ena od učiteljic prišla v sobo, šla od pograda do pograda in vsakemu otroku primazala klofuto. Dobila sem jo tudi jaz, četudi nisem ust odprla. Mnogi so o tem dogodku povedali doma, jaz nisem. Že takrat sem vedela, da se ne bi splačalo, da bi starši tako in tako stopili na stran učiteljice …«

Danila zelo nerada govori o dneh, ki jih je preživela na psihiatriji. Le sem in tja je odprla srce in mi povedala kakšno zgodbo.

»Vi, starejši, sploh ne veste, koliko psihičnih težav imamo mladi. Pogosto so odrasli takšni, kot je moj ati: ko vidi, da sem na varnem doma, v postelji, je že prepričan, da je vse lepo in prav, da je zame poskrbljeno in da sem srečna. Nikoli ga ne zanima, kaj mislim, kaj čutim. Mama si predstavlja, da ji bom večno hvaležna, če namesto mene stori vse, tudi nepomembna gospodinjska dela. Kadar se starša v svoji sobi za trdno zapahnjenimi vrati prepirata, mi nikoli ne povesta, kakšni so bili razlogi. Zmeraj prideta ven dobre volje, vse, kar je bilo narobe, pa pometeta pod preprogo. Takšnega načina življenja sem se nalezla tudi sama. In to boli. Zato pa so se težave nakopičile – in ko so prekipele, sem iskala napačne izhode. Pa nisem bila edina. Mladih, ki imajo težave, pa jih skrivajo, je nešteto. Redki so, ki jih poznam, da ne bi vsaj kdaj jemali pomirjeval. Ena od malo starejših, kot sem jaz, ki je bila nekaj časa moja cimra, je pomirjevala naročala po internetu. Začele so ji odpovedovati ledvice, menda tudi jetra. Pa bi bilo treba zelo malo – tako kot pri meni – da bi se spet postavila na noge. Malo več razumevanja doma, malo več iskrenosti, pogovorov, brez moraliziranja, ob katerem znorim. Morda bi bilo marsikaj drugače, če bi srečala fanta, ki bi me razumel in podpiral. Skrbi me tudi za brata, kaj bo z njim. Živi v svojem svetu in se ''hrani'' s predstavami, kakršne imajo starši o njem,« je razpredala svoje misli.

Sklenila je tudi, da nikoli ne bo imela lastnih otrok. Zakaj bi jih rojevala v ta svet, ki ničesar ne razume, se sprašuje. Morda se bo posvetila živalim, ki izumirajo, ne ve še točno. Dopušča si možnost, da se bo lahko že jutri premislila. V bližnji prihodnosti namerava povedati tudi širši javnosti, da stroka ne dela prav, ker rešuje tiste, ki se želijo posloviti od tega sveta.

»Mladi ljudje, ki si poskušajo vzeti življenje, bodo svoje dejanje prej ali slej ponovili,« še doda, ko se ji zdi, da je napočil čas, da se posloviva.

Pogovor sva končali z zgodbo o nekem fantu, ki ga je poznala. Večkrat so ga rešili, nazadnje pa je našel svoj mir v hribih, daleč stran od tistih, ki so mu doma ponujali roko, razumeli pa ga niso nikoli.

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kronika / torek, 14. maj 2013 / 13:00

Vlomilec se je ranil

Medvode - Medvoški policisti so v soboto okoli 2.30 prijeli 26-letnega moškega, ki je pred tem na Seškovi cesti v Medvodah vlomil v gostinski lokal. Vanj je vstopil z razbijanjem stekla na...

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / sreda, 21. marec 2007 / 06:00

Star avto želijo zamenjati

Tržiški gasilci že več let varčujejo za novo orodno vozilo. Dobili naj bi ga leta 2008, ko bodo praznovali 125-letnico.

Gorenjska / sreda, 21. marec 2007 / 06:00

Mnenja županov

»Regionalni razvojni program Gorenjske vsebuje vrsto velikih projektov, ki zahtevajo tudi visoko raven upravljanja, stalno koordinacijo in sodelovanje razvojne agencije. Zato so postavljene f...

Gorenjska / sreda, 21. marec 2007 / 06:00

A smo kaj bogati?

Se spominjate časov, ko smo bili še"vsi enaki"? No, eni so imeli že takrat kaj več od drugih, a tako velikih razlik, kot nastajajo zdaj, pač ni bilo. Kaj nam je tedaj storiti? Se pognati v lov za dena...

Gorenjska / sreda, 21. marec 2007 / 06:00

Plečnikova dela na Gorenjskem

Slovenci se v letu 2007 spominjamo petdesete obletnice smrti enega naših največjih umetnikov, arhitekta Jožeta Plečnika.

Gorenjska / sreda, 21. marec 2007 / 06:00

Šestdeset let Gorenjskega glasa

Letos je za Gorenjski glas jubilejno leto, saj bo oktobra minilo okroglih šestdeset let, odkar redno izhaja osrednji gorenjski časopis. Prva polovica preteklega stoletja ni bila tako stabilna, saj...