Srečali so se lesarji

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / / 17:07

V Gostilni Starman v Škofji Loki so praznovali petdeseto obletnico zaključka šolanja sošolci lesnega oddelka, L. IV. A, takratne Srednje tehnične šole za kemijo, metalurgijo, rudarstvo, lesarstvo in papirništvo (STŠ KMRLP) v Ljubljani.

Vesela družba, ki se je pri Starmanu v petek zbrala že v času kosila, potem pa svoje druženje podaljšala še z udeležbo na martinovanju na vrtu že omenjene gostilne, je s šolanjem zaključila v šolskem letu 1967/68. Šolali so se v isti stavbi, kjer se še vedno odvija lesarski program. In medtem ko oni praznujejo petdeseto obletnico mature lesnega oddelka STŠ KMRLP, tudi slovensko lesarstvo obeležuje 130. obletnico začetka svojega izobraževalnega poslanstva.

V petek dopoldne so najprej obiskali šolo v Ljubljani, kjer jih je sprejela in pozdravila tudi ravnateljica Majda Kanop, dopoldne pa preživeli v šolskih delavnicah in razredih, kar je bila pika na i na celotnega dne. Neutrudni pobudniki srečanja so bili: Tomož Gorjanc, Anika Krumpačnik, Marjetka Kaker, Miro Kogoj, Stanka Martinčič pa je poskrbela, da se je obisk šole iztekel, kot se je. Tudi fotograf Jože Miklavc je bil neutruden.

Lesnoindustrijski tehnik je bil naziv, ki so ga prejeli po zaključnem izpitu. »Takrat je to pomenilo veliko več kot danes naziv inženir; predvsem zaradi pomanjkanja kadrov vseh tehničnih poklicev lesne stroke,« razloži Ivan Kisovec, ki je bil tudi del organizacije dogodka. Nadaljuje: »Znano je dejstvo, da je bila lesna industrija v šestdesetih in sedemdesetih letih v velikem porastu in je potrebovala nove kadre. Tako da nihče po končani šoli ni imel težave z iskanjem zaposlitve: tovarne so nas vabile, še posebno tiste, ki niso imeli obvez zaradi štipendij. Veliko sošolcev je prišlo na šolanje v Ljubljano iz različnih delov Slovenije – praktično od vsepovsod.« Več kot polovica se jih je dnevno v šolo vozila, drugi so bivali v Domu Ivana Cankarja in Anice Černetove. »Vozači smo preživeli res prečudovit čas na vlakih, kjer se je začel naš drugi del dneva ob druženju, kartanju, prvih zaljubljenih pogledih ... Nekaj sošolcev je bilo nastanjenih pri sorodnikih v okolici Ljubljane, zavidljivo število pa je bilo tudi Ljubljančanov.«

V prvem letniku jih je bilo 46, do mature se jih je prebilo 21. Pri maturi je bilo 38 odstotkov žensk in 62 odstotkov moških, kljub temu da bi marsikdo pomislil, da gre za delo, ki je izključno moško. Večina je takoj našla službe, fantje so odšli k vojakom. Nekateri pa so seveda nadaljevali šolanje na višjih in visokih šolah. Večina ob delu. In večina je ostala vse življenje navezana na les, pohištvo, lesno trgovino. »Vsekakor na dotik in vonj lesa.«

Danes štejejo sedemdeset let, kako leto več ali manj. »Vsi smo upokojeni, čeprav nekateri svoja znanja in izkušnje prenašamo na mlajše člane družinskih mizarskih podjetij, družinskih trgovskih podjetij – tako z visoko kvalitetnim lesom kot s pohištvom najvišjega cenovnega razreda. Nekaj jih je bilo v svojem življenju uspešnih tudi na drugih področjih, spet drugi so odšli v tujino, se vrnili ali pa tam tudi ostali.«