Kot bi potovali po vesolju skozi čas

Tone Stojko v slovenskem prostoru velja za eno najbolj prepoznavnih imen na področju fotografije. V svojem dolgoletnem opusu se je uveljavil na različnih področjih fotografije, od poklicnega fotoreporterja do umetniškega fotografa. Njegov fotografski opus v gledališču je izjemen. Vseskozi pa je bila rdeča nit njegovega ustvarjanja portret. V svoji dolgoletni fotografski karieri se je srečal tako rekoč z vsemi, ki so v našem prostoru pustili umetniški pečat. Mogoče tihega neumornega sopotnika slovenske kulture lahko spoznavamo tudi skozi razstavljene portrete Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada v njim namenjeni galeriji v Kranju, ki jih je Stojko ustvaril v zadnjih enaindvajsetih letih.

Enaindvajset let že fotografirate Prešernove nagrajence, zadnjih sedem let dan po podelitvi nagrad v Cankarjevem domu portrete lavreatov predstavljate v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, pa vendar vsa ta prvovrstna imena slovenske kulture in umetnosti šele zdaj vidimo predstavljene skupaj na enem mestu. Kako sami vidite, lahko bi rekli, svojo pregledno razstavo portretov, dejstvo, da so fotografije našle svoj dom tudi v tej galeriji in da bodo portreti tudi stalno na ogled v monografiji, ki je sočasno izšla?

»Ko me je oblikovalec Miljenko Licul davnega leta 1996 povabil, da fotografiram Prešernove nagrajence in nagrajence Prešernovega sklada, seveda ni bilo govora ne o razstavi ne o monografiji. Moja naloga je bila posneti portrete nagrajencev za almanah, ki ga je oblikoval Miljenko in je bil razdeljen v Cankarjevem domu na podelitvi gledalcem in nagrajencem. Takrat smo fotografirali še na filme, fotografije pa izdelovali ročno v laboratoriju. Spomnim se, da sem fotografiral s hasselbladom na film formata 6 krat 6 z dvema Bowensovima bliskavicama.«

V kakšnem spominu imate prvo fotografiranje nagrajencev leta 1996?

»Portretiral sem že prej: za intervjuje, za naslovnice Mladine ... Toda problemi portretiranja so večni: kako posneti tako podobo nekoga, ki opredeljuje portretiranca. Največkrat je za fotografa portretiranec velika neznanka: sam se zato najprej veliko pogovarjam, spoznavam portretiranca, seveda pa tudi on spoznava mene. Včasih je strah pred fotoaparatom tako velik, trema tako velika, da fotografiranje brez uvoda ne bi bilo mogoče ali pa bi bilo mučno tako za portretiranca kot za fotografa. Toda zame je vsako fotografiranje, tudi portretno, neke vrste ''happening'', dogodek, kjer s portretirancem iščeš najboljše rešitve. In ko si utrujen in si rečeš, da je dovolj, takrat veš, da si posnel vsaj tri dobre portrete.«

Je bilo to, da ste v naslednjih letih postali – in še vedno ste – ''dvorni fotograf'' sklada Prešernovih nagrajencev, takrat za vas predvsem nov avtorski izziv po več kot 25 letih fotografiranja v gledališču, umetniške fotografije akta, fotoreporterskega dela za revijo Mladina, fotografiranja prelomnih dogodkov v času pred slovensko osamosvojitvijo in ob njej ali ste razmišljali tudi, da boste fotografirali pomembne ljudi za narodovo zgodovino?

»Ko zdaj gledam za nazaj, je vse videti drugače. Toda portreti so bili vedno posneti za sprotno rabo. Vedno sem se trudil, da bi bili kar se da dobri. Žal nisem imel veliko možnosti za eksperimentiranje, tako da sem največkrat ostajal v polju klasičnega portreta. Ne, prav nikoli me ni fascinirala pomembnost ljudi, to bi me preveč obremenjevalo pri delu. Sedaj sem srečen, ko vidim, kako zvenijo vse fotografije skupaj.«

Kakšna je procedura, vaša dogovorna ekonomija, koliko časa imate običajno na voljo za pripravo portretov nagrajencev, ko izveste njihova imena?

»Običajno so bile skoraj vse fotografije posnete v januarju, pred podelitvijo nagrad. Večinoma sem lovil zadnji rok za tisk. So pa izjeme: nekaj portretov sem posnel že prej za drug namen, in če so odgovarjali moji takratni predstavi, sem jih uporabil. Običajno so bili največji problemi z nagrajenci, ki so delali v Ameriki in mi naročnik ni mogel omogočiti teh snemanj.«

Se z leti in izkušnjami viša oziroma znižuje stopnja spoštovanja do fotografiranja pomembnih ljudi. Če vam je že na začetku fotografske poti leta 1971 v Cannesu poziral Alfred Hitchcock, vam dobitniki najvišjih državnih nagrad v kulturi kljub značajskim različnostim, s katerimi se srečujete pri delu, bržkone ne povzročajo tovrstnih skrbi?

»Alfred Hitchcock je bil filmski režiser in kot tak je dobro vedel, kaj in kako zaigrati nam, trem fotografom, ki smo ga portretirali. Vzdušje je bilo prijetno, nič kaj zvezdniško in primerno za dobro fotografijo. Vse je bilo na svojem mestu! In tako mora biti vedno, ko postavim portretiranca v neko vesoljno črnino in iščem ... Običajno so moji portretiranci v nekem nedefiniranem prostoru, kot bi potovali po vesolju skozi čas; vidijo se obrazi, vidijo se roke, drugo je običajno nepomembno. Včasih se sicer pojavi zraven kak njihov izdelek, ki je videti kot kaka arheološka najdba današnjega časa. Portreti so posneti danes, gledajo pa se iz jutri. Vedno so dokument preteklosti ... kaj smo mislili, kaj postorili, kaj zapustili.«

Nekoliko drugačen je portret Svetlane Makarovič. Mislim, da je bila ena redkih, ki ste jih portretirali zunaj, na prostem, in ne gre za klasični obrazni portret, ki je – predvidevam – nastal že leta pred nagrado ...

»Portret Svetlane Makarovič je bil posnet leta 1979 v seriji fotografij, ki so nastale na osnovi njenih pesmi in mojega čutenja teh. Bolj se čas odmika, boljša se mi zdi fotografija. Ne bi je mogel preseči. Seveda sem imel za to fotografijo veliko časa; leto in več je nastajala serija Svetlaninih fotografij ... Verjetno ima Svetlana drugačno mnenje – in prav zato je bila takrat v almanahu druga fotografija: meni se zdi še zdaj nepomembna.«

Pogledi nekaterih portretirancev so resni, celo mrki – recimo slikarja in ilustratorja Kostje Gatnika, na drugi strani pa na povsem drug način predstavljata igriva dežurna duhoviteža slikarja Milan Erič in Zvonko Čoh. Vsi trije pa so bili nagrajeni za nekaj, kar ljudi spravlja v dobro voljo ...

»Kostja je, kolikor se spomnim, vedno resen, skorajda mrk, čeprav so njegovi stripi sila duhoviti. V tistem času je imel kolesarsko nesrečo in srečni smo bili, da je preživel, da je prišel na fotografiranje in podelitev nagrad. Miran Erič in Zvonko Čoh pa sta iz drugačnega testa: če bi pogledali vse posnete fotografije, bi se zelo nakrohotali. Objavil sem najbolj resno med vsemi.«

Portreti so večinoma v črno-beli tehniki. Le redko posegate po barvah, in še takrat zelo zabrisano, manj kontrastno … Je pravi portret predvsem črno-beli portret, tisti, ki v polnosti izraža portretirančevo osebnost?

»Almanah je bil vedno tiskan črno-belo, zato so bile vse master fotografije črno-bele. Zraven sem fotografiral tudi barvno. Glede na to, da je bila produkcija nizkocenovna, brez maskerke, so na koncu zmagale črno-bele fotografije. Je nekaj izjem, ki so tudi v barvah preživele čas.«

Se fotograf po enaindvajsetih letih lahko izčrpa pri portretiranju?

»Ko sem se zadnjič pogovarjal z Matevžem Lenarčičem, pilotom in fotografom, mi je dejal, kako lepo je, da fotografira z višine. Ne more si predstavljati, da bi fotografiral ljudi, kaj šele portrete. Če jaz ne bi iskal tega ''nekaj več'' v ljudeh, bi tudi sam že odnehal. Tako pa je vsak portretiranec svoja zgodba, svoje življenje, svoja lepota ... In ta krogotok se nikoli ne prekine. Tako da – ja, portretiraš lahko do zadnjega posnetka, ki ga narediš v življenju.«

Leta 1984 ste tudi sami prejeli skladovo nagrado za razstavo gledaliških fotografij in ste eden redkih nagrajenih fotografov – bi v vašem avtorskem ciklu, če bi bili nagrajeni v zadnjih dvajsetih letih, imeli tudi avtoportret?

»Bil sem drugi od doslej štirih nagrajenih fotografov. Preveč je čejev. Res pa je, da sem pred nekaj dnevi, ko smo tiskali knjigo s portreti, sredi noči naredil nekaj avtoportretov pred ogromnim strojem z maketo knjige ... Ta fotografija je tudi na razstavi v preddverju kot fotografija avtorja.«