Bolezen, kaj si nam naredila (1)

Branko, ki me je pričakal na pragu, je še mlad moški. Ima komaj kakšen mesec čez štirideset let, a življenje, ki mu ni prizanašalo, je pustilo sledove tudi na njegovem obrazu. Globoke gube, ki so se zarezale okoli ust, so trpke, zgovorne, medtem ko pripoveduje o sebi, se še poglobijo. Živi skupaj s sestro, ki ima v zgornjem nadstropju stare družinske hiše veliko stanovanje. Izza zaprtih oken se je slišal jok dojenčka. Branko, ki je opazil, da poslušam, je samo prikimal in dodal, da ne bom slučajno mislila, da je njegov, ker ni.

V otroštvu je imel več napadov epilepsije, zaradi tega se je mama, ki je imela še štiri druge otroke, v glavnem posvečala njemu. Nenehno jo je bilo strah, da bi se bolezen ponovila, na srečo pa so ob začetku pubertete napadi prav tako čudežno minili, kot so se začeli.

Materin strah pa je ostal. Čeprav je Branko hodil v šolo, ga je mama prihajala gledat, kako spi, pogosto je bedela ob njegovi postelji in če se je morda prebudil, se je srečal z njenimi na široko odprtimi očmi, s katerimi ga je imela nenehno pod nadzorom.

»Spominjam se, nekoč sem se šel malo potepat, pozabil sem že, v katerem razredu je bilo, bilo je spomladi, lovili smo žabe, počeli smo še cel kup drugih neumnosti. Brezskrbno sem se vračal proti domu, od daleč zagledam policijski avto, ki je stal pred vrati, in zdravnika, ki je ravnokar lezel iz svojega vozila. Na smrt sem se ustrašil, prepričan sem bil, da je kdo umrl ali kaj podobnega. Ko pridem bliže, se vsi obrnejo proti meni in policist, ki me je poznal, stopi k meni, me prime za ušesa in mi jih pošteno navije. Skoraj sem se sesedel od strahu, potem pa le ugotovim, da je mama zbobnala skupaj vso vas, ker je bila prepričana, da sem zaradi napada kje obležal ali celo padel v ribnik. Celo popoldne me je potem objemala in stiskala k sebi, da še naloge nisem naredil, najraje bi videla, da zjutraj ne bi šel v šolo, ob tem pa sem ji moral priseči, da se nikoli več ne bom potepal,« se spominja Branko.

Zaradi maminega paničnega obnašanja so se ostali otroci počutili zapostavljene. Kar so v resnici tudi bili. Branko odkrito prizna, da je bil on zmeraj deležen priboljškov, njemu je Miklavž zmeraj prinesel največ in bog obvaruj, da bi ga kdo od bratov udaril. Takrat je mama prišla bliže in neusmiljeno kaznovala tistega, ki si je drznil položiti roko na njenega ljubljenčka.

Branko nadaljuje: »Očeta se bolj slabo spominjam. Umrl je, ko mi je bilo šestnajst let. Bil je tih, prijazen in mil človek. Nikoli ni povzdignil glasu in kadar mu je mama ukazala, da mora kaznovati koga od bratov, je to zelo nerad naredil. 'A res moram?', jo je vprašal in potem je grešnika odvlekel ven, za hišo. Kot smo se z brati včasih pogovarjali, je vsakega le oštel in ga opozoril, naj vendar da mir, ker ima ''mama slabe živce''. Nikoli ni valil krivde name ali kaj podobnega. Ne morem pa reči, da me je imel rad. Zavedam se, da sem ga iz maminega življenja nekako izrinil, saj je mama zaradi mojih epileptičnih napadov tudi nanj kar ''pozabila''. Vztrajal je le, da so šli bratje študirat, kar je bilo pogodu tudi mami, saj je imela čez teden mir pred njimi in se je lahko toliko bolj posvečala meni.«

Marala ga ni niti edina sestra. Bila je najstarejša in kadar mame ni bilo doma, je morala paziti nanj. Temu se je nenehno upirala, češ da ni invalid, kar v resnici tudi ni bil. Pridno je jemal zdravila, nenehno bil pod kontrolo, vse, kar je lahko počel, je bilo, da je gledal televizijo, naredil domačo naloge, jedel in pil. Vsa druga dela pri hiši so morali postoriti ostali.

Sestra je že zelo zgodaj začela hoditi s fanti. Ko je ta čez čas, a le za mimogrede, vstopila v kuhinjo, kjer sva sedela z Brankom, je povedala, da zato, ker se je želela po hitrem postopku umakniti iz ''žive norišnice'', v kateri so živeli.

»Veste, vsi smo bili sužnji Brankove bolezni,« je stvarno povedala, ter dodala: »Danes sem sicer jaz tista, ki za brata skrbim, vendar na drugačen način, kot je včasih počela mama. Brat je odrasla oseba, naučili smo ga, da sam skrbi zase, če bi bilo po mamino, bi mu še danes menjali plenice.''

Sestra se je res kmalu poročila, sploh ji še ni bilo sedemnajst let. Žal pa je bil zakon kratkotrajen, saj sta bila oba premlada, da bi znala samostojno živeti. Na srečo otrok ni bilo, kot sama pravi, je nato sledila ''svoji 'neizživeti mladosti'', saj jo je vrsto let nosilo sem in tja.

(Se nadaljuje)