Radovljiški rojak borovniška znana osebnost

Fran Papler (1842-1911), nadučitelj, pesnik, organist, čebelar in sadjar

Fran (Franc, Frančišek) Papler je bil nadučitelj, organist, pesnik, čebelar in sadjar, po katerem se imenuje tudi nova sorta jabolk, t. i. paplerke oziroma Paplerjev bobovec, in Paplerjeva ulica v starem delu Borovnice. Z radovljiškim rojakom in znanim Borovničanom Franom Paplerjem sta povezani dve okrogli obletnici: 21. januarja 2012 bo minilo 170 let od rojstva, 15. decembra 2011 je minilo sto let, odkar je umrl.

 

Paplerjev z Brezovice

Po podatkih v krstnem listu se je Franc Papler rodil 21. januarja 1842 na Brezovici (Bresowitz) 4 v župniji Ovsiše pri Podnartu na Gorenjskem očetu Filipu Jakobu in materi Justini Papler. Po sedaj raziskanih rodovniških podatkih v arhivu Nadškofije Ljubljana je bil Franc rojen kot tretji otrok v desetčlanski družini; leta l838 je bil rojen Gertraud, leta 1840 Jožef, leta 1842 Franc, leta 1843 Janez, leta 1845 Lucija, leta 1848 Anton, leta 1851 Marijana, leta 1854 dvojčka Andrej in Marija ter leta 1858 Andrej. Domačija Papler na Brezovici je obsegala hišo, kajžo in vaško kapelo. Ker na domačiji ni bilo več potomcev, je bila hiša prodana pred več kot petdesetimi leti. Na njej sta vidna napis in letnica izgradnje gospodarja Matevža Paplerja – M.P. 1732. Hiša je bila tega leta prizidana, saj nam na drugi strani hiše, kjer je danes kurilnica, pokaže sedanji solastnik Matjaž Šinkovec letnico 1707. V sosednji hiši, kjer je bila na posestvu nekdanja kajža, živi Jože Grošelj, pranečak Frana Paplerja.

 

Največ so se naučili pri učitelju Paplerju

Po končanih študijih je od 19. novembra 1862 služboval kot učitelj na dvorazredni ljudski šoli v Cerknici in opravljal tudi službo organista. Z dekretom je bil 11. novembra 1864 imenovan za učitelja, organista in cerkovnika v Ratečah na Gorenjskem. Po štirih letih je bil z dekretom premeščen 17. oktobra 1868 v Polhov Gradec, kjer je preživel sedem let. Med več kandidati, ki so se prijavili na razpis, je bil 20. septembra 1875 imenovan za nadučitelja v Borovnici. V Brezovico je prišel 12. oktobra 1875. Šolska kronika navaja,da je bil Fran Papler »pri svojem prihodu v Borovnico jako prijazno sprejet s strelom možnarjev«.

 

V času njegovega prihoda v Borovnico se je kraj začel prebujati. K temu je veliko pripomogla železnica, ki je že skoraj dve desetletji Borovničanom odpirala okno v svet. Pridružil se je Narodnemu bralnemu društvu Borovnica, ki je bilo ustanovljeno leto pred njegovim prihodom. Od leta 1876, ko je bil izvoljen v odbornika, je aktivno sodeloval pri organizaciji besed in drugih dogodkov. Že v drugem letu njegovega službovanja v Borovnici je bilo septembra 1876 dograjeno in izročeno svojemu namenu prvo šolsko poslopje. Pomen šole je poudaril v govoru: »Starši skrbe bolj za materialno stanje svojih otrok, šola pa bo skrbela za duševno stran, ki ne sme zaostajati za materialno! Kje pa se izoblikuje najbolj duševna stran mladeži, če ne v šoli? Neizmerne važnosti pa je tudi lepa prostorna, z vsemi potrebščinami poskrbljena šola. Brez šole ni omike, brez omike ni blagostanja. Šola bo mladini pomagala, da ne bomo zaostajali za drugimi kulturnimi narodi. Kar poglejmo države. Čim bolj so civilizirane, tem večje so njihove žrtve za šolo. Najbolj pomembne pa so ljudske šole, ki so temelj vsem drugim zavodom. Kakršno seme, tako drevo, tak tudi sad.«

 

Bil je vzoren učitelj. Če se kdo na nižji stopnji ni naučil brati, se je tega zagotovo naučil pri Paplerju. Bil je natančen, strog za izgovarjavo in pisavo. V času Paplerjevega vodstva so starši prav radi prihajali v šolo, saj je bila na začetku šola nova in mikavna stvar. Leta 1876 je bila šola razširjena v dvorazrednico, leta 1888 pa zaradi prevelikega števila otrok v trirazrednico. Leta 1891 je bil za tri učitelje urejen učiteljski dom. 1. septembra 1891 je bil Fran Papler na deželni učiteljskikonferenci v Ljubljani delegat za ljubljansko okolico, kar dokazuje, da so ga spoštovali tudi zunaj Borovnice.

 

Častni občan Borovnice

Ob Paplerjevi 25-letnici službovanja v Borovnici je 26. avgusta 1900 potekala velika slovesnost. Gasilsko in kolesarsko društvo sta mu priredili krasno baklado, domači pevski zbor je zapel prav ubrano nekaj pesmi. Društveni predstavniki so mu izrekli zahvale, na katere se je slavljenec številnemu občinstvu ganjen zahvalil. Borovniški občinski odbor ga je odlikoval z imenovanjem za častnega občana Borovnice in mu izročil diplomo za pretekle dosežke z željo za nadaljnje delo v korist šole in občine ter za blagor slovenskega naroda. 19. novembra 1902 je praznoval gospod nadučitelj in šolski vodja Fran Papler 40-letnico učiteljskega delovanja, 25. julija 1903 pa se je upokojil.

 

Duša društev

S svojimi plemenitimi dejanji je zapustil kraju globok pečat. Bil je delaven občinski odbornik, načelnik gasilskega in bralnega društva, pevec, pesnik, sodeloval je na kulturnih prireditvah in ljubil naravo. Ohranjeni sta pesmi Bolno dete in Majniku, ki ju je objavil v Učiteljskem tovarišu, leta 1867 in 1868. Skladal je ob raznih priložnostih pesmice ter nekatere tudi uglasbil. Vodil je petje in bil več let občinski tajnik. V družbi je bil zabaven, dober govornik in pevec ter zvest prijatelj.

 

Paplerjev bobrovec, posebna sorta jabolk

O dogodkih v Borovnici je poročal za časopise Učiteljski tovariš, Slovenska čebela, Slovenski čebelar in sadjerejec. Ukvarjal se je tudi s čebelarstvom in sadjarstvom.

 

»Okrog leta 1895 je s križanjem štajerskega bobovca in zlate parmene vzgojil novo sorto jabolk, t. i. "paplerke" oziroma "Paplerjev bobovec", ki mu pravijo Nemci 'grosser Bohnapfel'. Na stotine dreves je ljudem precepil v borovniški dolini s to vrsto in spet na stotine dreves je dal med ljudi iz šolske drevesnice. Ker se je nova sorta izjemno dobro prilagodila na podnebne in talne razmere v borovniški dolini ter je nadpovprečno bogato rodila, so začeli jablane množično cepiti in saditi po okoliških kmečkih sadovnjakih, kjer so nadomestile druge, revnejše sorte. Ljudje se še spominjajo nastanka velikih borovniških sadovnjakov in vagona jabolk, ki so ga vsak teden odpremili iz Borovnice,« pravi Rudi Cerk, predsednik Sadjarskega društva Borovnica.

 

Neupogljiv mož narodnega in naprednega mišljenja

Fran Papler je ljudem ostal v spominu kot dober človek, saj je zelo rad pomagal vsem potrebnim, posebej materam - vdovam in šolskim otrokom. Umrl je 15. decembra 1911 v deželni bolnišnici v Ljubljani.

 

»Dosegel je starost blizu 70 let. Bil je pa tudi mož prijaznega, ljudomilega značaja, dobrega srca in dobre volje. S svojim pevskim glasom, s svojim humorjem je bil dobrodošel v vsaki družbi. Preživel je dobo, ko kranjski učitelj še ni smel nositi »brk«, dobo, ko je trpel pod nemškutarskim pritiskom, dobo, ko je postal bolj svoboden. V vseh teh dobah je bil neupogljiv mož narodnega in naprednega mišljenja,« je zapisal Slovenski narod 16. decembra 1911.

 

Peklenski ogenj tu ne peče …

Njegov pogreb je pokazal, kako spoštovan človek je bil. Na pogrebu 17. decembra 1911 v Borovnici so mu zapeli pevci Ljubljanskega zvona, ki jih je pripeljal njegov hvaležni učenec, odvetnik Švigelj iz Ljubljane. Na pogrebu je imel v srce segajoči nagrobni govor visokošolec, pozneje pomemben jezikoslovec dr. Fran Ramovš. Nečakinja Ida Papler, ki jo je Fran Papler šolal in je postala tudi učiteljica v Borovnici, se je v časopisu Slovenski narod 18. decembra 1911 zahvalila udeležencem in društvom za častno spremstvo rajnika k večnemu počitku. Takoj po pogrebu se je sešel odbor, ki je začel zbirati prispevke pri prijateljih in učencih za postavitev nagrobnega spomenika, ki so ga 19. maja 1912 slovesno odkrili. Udeleženci so potem odšli v znamenito sotesko Pekel pri Borovnici, ki jo je tako občudoval Fran Papler, in o njej napisal verze:

 

»Peklenski ogenj tu ne peče,

nebeški le se širi hlad.

Po slapih bistra voda teče,

po grlih naših – trte sad.«