Peš z Goričkega v Piran
Nika Weiffenbach iz Železnikov in njen terapevtski kuža Vili imata za seboj že kar nekaj dolgih pohodnih tur. Nedavno sta jo mahnila z Goričkega v Piran.
»V hoji nadvse uživam, rada sem v naravi. Koraki in hoja so nekaj počasnega, v današnjem življenjskem tempu je to edini način, da ne hitiš. Zame je to adrenalin in sprostitev obenem,« Nika Weiffenbach iz Železnikov pojasni, kaj jo tako zelo vleče na dolge pešpoti. Prvič se je nanjo podala pred desetimi leti, ko je prehodila 800 kilometrov dolgo Jakobovo romarsko pot Camino Frances. Domov se je vrnila prerojena in od tedaj malodane vsak prosti trenutek izkoristi za hojo, še zlasti zadnjih pet let, ko ji družbo dela kokeršpanjel Vili.
Leta 2014 se je Nika s svojim štirinožnim prijateljem vrnila na Jakobovo romarsko pot; prehodila sta španski Camino del Norte. Po 1000 kilometrih ju je na cilj na »konec sveta« na Finisterro prišla iskat prijateljica Staša Lepej Bašelj, ki je prav tako predana hoji, spoznali pa sta se pred dobrimi desetimi leti, ko se je Nika udeležila njenega predavanja o Jakobovi poti.
Nika je bila tedaj Staši zelo hvaležna, da je zanjo prevozila več kot pet tisoč kilometrov do Španije in nazaj ter da ji za vrnitev v Slovenijo ni bilo treba na letalo, kar bi bilo za psa zelo stresno. Da bi Nika Staši vsaj deloma povrnila njen trud in preživela nekaj časa z njo, saj je njena vzornica in mentorica, sta se ji pred dobrim mesecem z Vilijem pridružila na poti z Goričkega v Piran. Na pohod, ki ga je spodbudila priljubljena Kreslinova pesem, so se na pobudo Staše prvič podali že septembra 2007, a je tedaj Nika zaradi poplav v Železnikih skupino zapustila po treh dneh. Tokrat je bilo v skupini šest stalnih pohodnikov z vseh koncev Slovenije, trije pa so se jim pridružili občasno. Na pot so se odpravili na velikonočni ponedeljek. Po petnajstih dneh in približno 350 prehojenih kilometrih so 1. maja prišli na cilj. Začeli so na Hodošu, kjer jih je pričakal Vlado Kreslin, v Beltincih so tako kot pred desetimi leti obiskali njegova starša, v Ižakovcih so se srečali s Ferijem Lainščkom, na Ptuju jih je pričakal kurent, da bi odgnal mrzle dneve … »Neko jutro je bilo celo –5 stopinj Celzija. Sicer pa smo doživeli vse letne čase, na cilju na Primorskem je bilo 24 stopinj,« se spominja Nika. V Rogaški Slatini so obiskali razstavo poslikanih stolov, v Šentjurju muzej vlakov, ogledali so si maketo Cerkniškega jezera in se nato napotili na Primorsko. Deloma so se držali evropskih pešpoti E6 in E7, slovenske planinske transverzale in tudi lokalnih tematskih poti. Na dan so prehodili okoli 25 kilometrov.
Nika se je na pot z Goričkega v Piran odpravila zaskrbljena, saj ni vedela, ali bo Vili zaželen v prenočiščih. V Španiji namreč ni bil. »Vili ni smel v nobeno romarsko prenočišče, ko pa so po nekaj urah videli, da je miren, so vseeno našli za naju kakšno ležišče. Le enkrat sva morala spati pred cerkvenimi vrati. Še bolj presenečena pa sem bila lani na planinski transverzali od Maribora do Slovenj Gradca. V pet od šestih koč Vili ni imel vstopa, ker to prepoveduje hišni red planinske zveze. Vili je terapevtski pes, lahko obiskuje bolnice in druge ustanove, ne more pa v planinsko kočo. To mi je nerazumljivo,« pravi Nika. Na zadnji poti težav s prenočiščem za psa niso imeli, saj le v enem ni bil zaželen.
Da je Vili primeren za terapevtskega psa, je Nika ugotovila, ko je bil še mladiček. »Takrat je mojega očeta ozdravil depresije, s tem da je samo ležal zraven njega, on pa ga je božal,« se spominja Nika, ki se je tedaj odločila, da bosta začela pomagati tudi drugim. Pridružila sta se društvu za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha in opravila šolanje za terapevtski par. Sedaj obiskujeta šole, vrtce, knjižnice, domove za ostarele, pogosto rišeta nasmehe otrokom s posebnimi potrebami. »V tem sva se res našla. Čeprav pomagava drugim, so to obenem terapije tudi zame, saj sem med aktivnostmi osredotočena samo na Vilija. Takrat pozabim na vse ostale probleme,« je še dejala Nika.