Skrivnostni pogreb v Davči

V Gorenjskem glasu je bil 7. maja 2017 objavljen prispevek Jožeta Košnjeka Skrivnostni pogreb v Davči. Vsekakor je pohvalno in prav, da se poroča o dogodkih, kot je spomin na po vojni umorjena duhovnika Filipa Terčelja in Franca Krašna v Davči. Prav tako je treba pohvaliti organizatorje dogodka.

Ob takih praznovanjih je treba paziti, da ne zapademo v ustvarjanje mitov, ki so skregani z zgodovino, znanostjo in naravnimi zakonitostmi. Vemo, da obstaja poskus, da bi začeli postopek za beatifikacijo Filipa Terčelja. Taki miti, kot je bil predstavljen v Gorenjskem glasu, začetek takega postopka otežujejo in onemogočajo.

Ne želim se spuščati v vse podrobnosti, izpostavil bi le vprašanje pričevanj o prekopu. V prispevku je zapisano, da je skupina Davčanov trupli obeh duhovnikov v največji tajnosti prenesla na davško pokopališče iz »potočne skalne razpoke v Štulčevi grapi«. To naj bi se dogajalo 29. aprila 1947, torej skoraj 16 mesecev po umoru, ki naj bi se zgodil 7. januarja 1946. Zanima me, ali so se tisti, ki to pripovedujejo, pozanimali, kaj se v tolikšnem času zgodi s truplom, ki je ob potoku zasuto le s kamenjem? Sta bili trupli po 15 mesecih res lahko »še dobro ohranjeni«, kot trdijo pričevalci dogodka?

Hvalevredno je, da pohvalimo pogumna in visoko etična dejanja, pri tem pa ne smemo izgubiti pogleda na celotno stvarnost in v tem primeru humanosti in »visoke kulture« pripisati celotni Davči. Na tak način ne moremo prikriti nasilja, primitivnosti, zahrbtnosti, hinavščine in ustrahovanja, česar v Davči ni manjkalo, kljub temu (ali pa ravno zato) da je bila Davča od jeseni 1943 prvo osvobojeno ozemlje na Gorenjskem. Upoštevati je treba dejstvo, da so bili v Davči sedeži raznih oblasti. Pri Španu so novembra 1943 ustanovili okrajno tehniko OF. V Davči je bilo več bolnišnic in ambulant. Aprila 1944 je bila pri Podgrivarju konferenca Zveze slovenske mladine, na katero je prišlo okrog sto mladincev. V tiskarni, ki je delovala v Davči, je bilo natisnjenih veliko strani, med drugim Prešernova Zdravljica, ki velja za najlepši izdelek partizanskih tiskarn. Po svoje je razumljivo, da je bilo treba poskrbeti za varnost teh institucij in dogodkov. To pa ne opravičuje nasilja in umorov, ki so se dogajali v Davči in so jih gledali majhni otroci, ki še danes, stari nad 80 let, vidijo pred seboj trupla pobitih. Še manj »osvobojeno ozemlje« opravičuje nasilje, ki se je v Davči dogajalo po vojni in mu še danes, sicer v drugačnih preoblekah, ni videti konca.

Veliko pričevalcev v Davči pove, da so pri umoru duhovnikov sodelovali Davčarji, ki so pripadali VOS-u. Prav isti Davčarji so sodelovali pri povojnih aretacijah v sosednjih krajih. Ko sem sam raziskoval umor obeh duhovnikov, sem zgrožen ugotavljal, da se ljudje še vedno bojijo o tem govoriti. O povojnem nasilju v Davči veliko pove tudi pričevalec Franc Peternelj, ki ga prispevek ve­čkrat omenja. Po končani 2. sv. vojni v Davči »vojna« še ni bila končana. Nekemu vosovcu je iz žepa padel seznam ljudi, ki bi jih bilo treba še pobiti.

Sprašujem se, kje je visoka kultura Slovencev danes, ko pokop mrtvih ni več prepovedan. Imamo celo državno komisijo, ki za urejanje prikritih grobišč prejema sredstva iz državnega proračuna, a je po pričevanju ljudi, tudi v okolici Davče, še veliko neodkritih grobišč: Martinj vrh, Farji potok, Osojnik in Muštrova grapa …

Bogdan Vidmar, Bovec