Soodvisno starševstvo

Normalno je, da je otrok v celoti odvisen od svojih staršev. Doma dobimo hrano in streho. Brez tega ne moremo preživeti. Od prvega trenutka, od spočetja dalje se med starši in otroci plete posebna, nenadomestljiva, enkratna in neponovljiva vez. Ustvari se navezanost, ki je najprej biološko pogojena, istočasno pa se plete čustvena vez, ki jo bomo vedno nosili s seboj. Zato sta oče in mama za vsakega človeka najbolj pomembni osebi. Tudi če sta bila daleč od idealnih staršev, bomo hrepeneli po njuni dobroti, ljubezni, spoštovanju … – to hrepenenje bo še večje, če tega nismo dobili. Vemo, da nam to pripada samo zato, ker smo se rodili. Starši dajemo svojim otrokom tisto, kar smo dobili od svojih staršev. Kar nam ni bilo všeč, smo dolžni popraviti pri sebi in v svojih novih družinah. S tem v prvi vrsti dajemo darilo sami sebi in šele nato svojim otrokom. Čudno zveni, vendar ko damo svojim otrokom tisto, česar nismo dobili, naredimo največjo uslugo samemu sebi. Nam se poveča zadovoljstvo in sreča, otroci bodo pa vedno, vedno veseli, ko bodo imeli ob sebi srečne starše. Otroci so le naša posledica in barometer družinskega vzdušja.

Dokler starši skrbimo, da zadovoljujemo otrokove potrebe in skrbimo za meje, igramo vlogo zdravih staršev. Npr. dobro je, ko dopustimo, da otrok izbere igračo, in ne da mu mi vsiljujemo svojo; da mu damo toliko jesti, kot on hoče (njegova želja), in ne da ga posiljujemo, naj še je (da bo posoda prazna in da bo zdrav in močan); dobro je, da otroka pustimo, da izbere svoja oblačila, in ne tistih, kot se nam zdi (četudi so malo bolj čudno oblečeni); da izbere šport sam, in ne tistega, ki ga nam ni uspelo izživeti … Neupoštevanje otrokovih želja in potreb otroka zatre in je prepričan, da jih ne sme imeti. Tako bo vse življenje izpolnjeval želje in potrebe drugih, hkrati pa bo ves čas nezadovoljen.

Še hujše posledice imamo, kadar uporabimo otroka za zadovoljevanje lastnih čustvenih potreb. Npr. ko mami stiska, poljublja, boža otroka zato, ker je ona žalostna in nezadovoljna. Otrok seveda ne zna povedati, točno pa ve, da on ni na prvem mestu ter da ga mami uporabi za tolaženje sebe. Ali npr. ko bo jezen oče udaril otroka (ker je pač blizu in se ne zmore zoperstaviti njegovi agresiji) ter še npr. ko prestrašena mami govori otroku, da bosta že skupaj pokazala atiju, ker ga ni nič doma, ker je spet odšel, ker pije … Namesto da bi bil otrok potolažen v svojem strahu, mora poslušati izlive strahu in jeze svoje matere.

Zato: »Ljudje, moj bog, usmilite se otrok, prosim vas, vseh otrok,« prepeva Adi Smolar. Otrok je prišel na svet kot nežno bitje, ki srka vse okoli sebe. Najbolj od očeta in mame, zato naj ti dve bitji najprej postaneta dobra in zavestna partnerja ali mož in žena.