Karnijski prehod
Kapinjski vrh (1736 m) in Gorjanski vrh (1693 m) – Nazaj na skrajni vzhod Karnijskih Alp, kjer so gore tromejno poimenovane v treh jezikih: slovenščini, italijanščini in nemščini. Malo obiskano in zato še bolj cenjeno.
Pozimi smo obiskali Zahomec, kjer smo za izhodišče izbrali Val Bartolo oz. slovensko Vertinjlogarski graben. Saj se spomnite, tisti znameniti roglji, ki so nam bili orientir, kje je začetek poti. Že takrat smo na nasprotni strani ceste zagledali smerokaze in markacijo za pot številka 509. No, to je tokrat začetek naše poti za vzpon na Kapinjski vrh / Monte Capin / Kapin Berg in Gorjanski vrh / Monte Goriane / Gorianicher Berg.
Zapeljemo se proti Italiji, proti Trbižu in nadaljujemo do Žabnic / Camporossa. V krožišču zavijemo na prvi izvoz, se spustimo do podvoza, tik za njim pa nadaljujemo desno. Rjav smerokaz na nasprotni strani nas usmeri proti dolini Val Bartolo oz. Vrtinjlogarskemu grabnu. Ozka asfaltirana cesta kmalu zavije levo, nastopi makadam. Vozimo po soteski, približno tri kilometre, ko na levi strani zagledamo tablo ter urejeno plezališče, pred sabo pa mostiček. Zapeljemo se čezenj in zagledamo manjše parkirišče na desni s smerokazom ter malce večje parkirišče na levi ter izrazit skalni rogelj pred sabo.
S hojo začnemo po poti številka 509, ki pelje na Sella Canton oz. sedlo Kot. Pot je speljana kot mulatjera, prijetno vijuga po strmini navzgor, zato izjemno hitro pridobivamo višino. Prečimo potok Scalina. Pot mi je bila v en sam užitek, res lepa. Na sedlu se združijo štiri različne poti. Mi nadaljujemo v smeri Gorjanskega vrha, kar nam bo vzelo še dodatni dve uri. Nadaljujemo po makadamski cesti. Strmo! Res strmo in ponekod tudi precej grdo, sploh če bi se poti lotili s kolesom. Cesta višje postane kolovoz, postane travnata. Nekaj ovinkov nad mejnim kamnom 5/01, ko se pot dobesedno zravna, se v levo, spet strmo v breg odcepi mejna pot, ki poteka ob mejnih kamnih. Vzpenjamo se proti Kapinjskemu vrhu. Preprosto sledimo mejnim kamnom, ko dosežemo prostran travnat vrh, ki me je na neki način spominjal na našo Vošco. Z vrha še naprej sledimo mejnim kamnom in začnemo izgubljati višino. Spustimo se na višino 1600 m, ko dosežemo markirano kolovozno pot, ki smo jo prej zapustili, oz. pot, po kateri se bomo na koncu vračali. Od tukaj dalje predlagam, da še naprej sledimo mejnim kamnom in se najprej povzpnemo na vrh Gorjanskega vrha. Hodimo po čudovitem gozdnem slemenu z razgledom v Avstrijo. Je pa tisti tipični greben; gor pa dol pa spet gor in spet dol. Črte na vrhu mejnih kamnov nam povedo, v kateri smeri je naslednji kamen, sicer je pa tudi pot, skoraj v celoti, lahko sledljiva.
Trenutno na tem gozdnem slemenu poteka tudi sečnja, zato se povzpnemo kar po širokem kolovozu, ki je verjetno posledica gozdarskih strojev, nato pa tik pred Gorjanskim vrhom zagrizemo še v eno strmino in že smo na travnatem pobočju, ki nas pripelje na naš končni cilj. Če bomo imeli lepo vreme, bo tudi razgled čudovit: najbližji je seveda Dobrač pa dolina proti Beljaku, veriga zahodnih Julijskih Alp, Kanalska dolina, nad katero se pnejo številni vrhovi Karnijskih Alp. Če z vrha sestopimo do roba gozda, bomo videli ogromno poslopje nekdanje vojašnice. Hm, zakaj so jo zgradili??
Sestopimo do Gorjanske planine, pozvonimo na zvončku in začnemo s sestopom. Gremo po makadamski cesti številka 510. Ko cesta v ostrem levem ovinku zavije navzdol, gremo mi naravnost, naprej po poti 510 proti zahodu. Pot se kmalu spremeni v pot številka 403. In to je pot, ki jo Tabaccovi zemljevidi označujejo kot Traversa Carnica – karnijski prehod. Po kolovozu in makadamu sestopimo do sedla Kot, kjer začnemo še zaključni sestop po ta lepi poti 509.
Nadmorska višina: maks. 1736 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 3 / 5