Pariz: vse, kar te zanima

»To ni turistični vodnik. Predvsem pa to ni knjiga za starše. Ne, to je resnična zgodba o enem najbolj znamenitih mest sveta – Parizu. V tej knjigi lahko prebereš zanimive pripovedi o srhljivih žlebnih pošastih, železniških postajah duhov, velikanskih gradovih in neverjetno razvajenih domačih živalih. Beri privlačne zgodbe o nagačenih živalih, kleteh, polnih kosti, in o smrtonosni giljotini. V knjigi pa nastopajo tudi kolesarji, zbiralci stare krame in glasbeniki ter polži na jedilniku za večerjo. Spoznaj Pariz, o kakršnem se tvojim staršem verjetno še sanja ne.« Katera je knjiga, ki uvodoma deli take obete? Gre za serijo Ni za starše (»Not for Parents Series«), ki izhaja v sloviti popotniški zbirki Lonely Planet, pri nas pa je prve štiri knjižice izdala Mladinska knjiga in sicer za mesta Pariz, London, Rim in New York.

Prelistajmo najprej pariško: Pariz: vse, kar te zanima – o Parizu, ki naj ne bi bil za starše. Naj bo torej za mlajše. Avtorica je Klay Lamprell, prevedel Andrej Gogala. Pojasnimo najprej gornje obete. Kdo in kje so srhljive žlebne pošasti? Srečaš jih, če se vzpneš na zvonika katedrale Notre Dame, prave kamnite grdobe, ki čepijo na odtočnih žlebovih. Železniške postaje duhov? To pa so štiri postaje pariškega metroja, ki so jih zaprli že med 2. sv. vojno in nikoli več odprli. Obiskujejo jih le brezdomci in turisti. Če ne bi bilo aktualnih grafitov, bi bile še čisto take, kot takrat, ko so jih zaprli, tudi reklame so še predvojne. Velikanski gradovi? Mišljeni so gradovi v Parizu in okolici, pa ne le kraljevska gradova Louvre in Versailles. Naša knjižica vabi na ogled gradu Chantilly, ki slovi po čudovitih parkih, velikih hlevih za 200 konj in izvrstni smetani, ki jo je »izumil« kuharski mojster Francois Vatel; z njo je gotovo postregel tudi na tisti znameniti večerji, ki so jo leta 1671 v tem gradu priredili za kralja Ludvika XIV. in 2000 gostov. Neverjetno razvajene domače živali pa so predvsem pariški psi, v mestu naj bi jih bilo več kot 300 tisoč, »verjetno jih je več kot otrok«. Tudi razvajajo jih Parižani bolj kot otroke, posledice pa so najbolj vidne na pariških pločnikih, ki jih krasijo stotisoči pasjih drekov …

Pa odgovorimo še na nekaj vprašanj, zastavljenih na zadnji platnici. »Kje se lahko sredi mesta delaš, da si na plaži?« Na nabrežjih Sene sredi Pariza vsako poletje od 2002 nasujejo na tone mivke in naredijo plages; zamišljene so bile najprej kot darilo družinam, ki si ne morejo privoščiti počitnic, zdaj jih uporabljajo vsi, meščani in turisti; sončijo se, igrajo odbojko, plavajo pa v bazenu, ki ga obesijo čez reko … »Kdo se nasmehne 6 milijonom ljudem na leto?« Mona Lisa na sloviti sliki v megamuzeju Louvre. »Kdo si je dal za igračo postaviti čisto pravo vas?« To je vasica (Hameau de la Reine), ki si jo je dala v parku gradu Versailles postaviti kraljica Marija Antoaneta; bila je hči naše cesarice Marije Terezije, ki so jo poročili s kraljem Ludvikom XVI. Za zabavo se je preoblekla in v svoji vasici igrala kmetico, sicer pa sta s kraljem živela v silnem razkošju. Ljudstvo nad tem ni bilo prav nič navdušeno, bolj se je zabavalo, ko so v letih francoske revolucije obema odsekali glavo. »Katero znamenito stavbo so zgradili od znotraj navzven?« To je pa Center Pompidou, imenovan po predsedniku, ki je podprl zamisel, da bi sredi mesta postavili nacionalni center za sodobno umetnost; Parižani mu pravijo tudi Beaubourg, po četrti, v kateri stoji. Od znotraj navzven so ga morali graditi zato, ker so nosilni deli stavbe v sredini, nanje so vse naokrog pripete razne cevi in napeljave, tekoče stopnice in dvigala, stavba je zato videti kot kakšna rafinerija. Vsak od teh sistemov ima svojo barvo: prezračevalne cevi so modre, vodovodne zelene, električne rumene, povezovalne rdeče …

Privlačna knjiga, lepo in hitro se prebere, vabi v Pariz. Kar se mene tiče, je tudi za starše. Ko sem avgusta lani svojo družinico popeljal v Pariz, bi mi prišla prav, čeprav si domišljam, da o tem mestu kar nekaj vem, saj sem v njem svoj čas preživel več kot dve leti. Pa nisem vedel, denimo, katera od pariških cerkva je »samočistilna«. No, saj jo dobro poznam, a ni mi bilo znano, da je bazilika Sacre-Coeur na Montmartru v onesnaženem velemestnem ozračju ohranila bleščeče belo barvo prav zato, ker se v apnencu, iz katerega je zgrajena, ob vsakem dežju sproži kemična reakcija, v kateri se izloča mineral kalcit, ta pa deluje kot belilo … Starši, ko greste v Pariz z otroki, ne pozabite te knjige!