Iskal gotiko, našel hiperrealizem

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. julij 2011 / 06:00

Eden najpomembnejših predstavnikov hiperrealizma v jugovzhodni Evropi, v Sloveniji dolga leta po krivici prezrte likovne smeri, slikar in grafik Berko iz Škofje Loke, je pred dnevi prejel osrednjo nagrado za likovno umetnost pri nas, Jakopičevo nagrado.

Slovesna podelitev »matere« vseh likovnih nagrad pri nas, Jakopičeve nagrade, je bila pred dnevi v Moderni galeriji, kjer se zadnja leta počutite kar nekako domače, mar ne?

»V zadnjem desetletju sem s svojimi deli res bolj prisoten tudi v Moderni galeriji. Leta 2003 sta bili na razstavi Slovenska umetnost 1975-1985 razstavljeni dve moji sliki, prav tako je lani dve moji deli za 6. trienale slovenske umetnosti na temo realizma in realnega uvrstil kurator Charles Esche. V juliju naj bi v Moderni galeriji pripravili tudi novo stalno postavitev izbranih del. Med njimi bo tudi moja slika z naslovom Model, akril na platnu, formata 2x2 metra. Ja, lahko bi rekel, da mi Moderna galerija postaja kar domača.«

Zanimivo, vaše umetniško delo bo šele sedaj dobilo svoje stalno mesto tudi v nacionalni zbirki sodobne umetnosti, medtem pa ste že trideset let prisotni v sorodni hrvaški ustanovi v Zagrebu …

»Odkar so v Zagrebu pred dvema letoma odprli Muzej sodobne umetnosti, na stalni razstavi visi moja slika enakega formata z naslovom Najdražji bicikl na svetu, ki je pravzaprav naslovnica revije Stop, na kateri je predstavljen Robert Redford. Mislim, da sem eden od petih slovenskih umetnikov, ki so prisotni v tej zbirki. Slika je bila sicer odkupljena po moji samostojni razstavi leta 1979 v Zagrebu. Razstavljali so jo le občasno, zdaj je na stalni razstavi.«

Ali to pomeni, da ste bili vsa ta leta s strani stroke pri nas prezrti?

»V Sloveniji je dolgo prevladoval abstraktni ekspresionizem, druge smeri so bile nekoliko zapostavljene, v drugem planu. Na razstavi leta 1978, ko je bila predstavljena slovenska likovna umetnost od 1945 do 1978, realistično slikarstvo ni bilo zastopano. Bili smo priča splošni oceni, da je hiperrealistično retrogradno, nemoderno. Če bi bil jaz takrat selektor, bi najbrž storil enako, saj sem umetniško rasel v času modernizma. Leta 1973 sem recimo ob tisočletnici Škofje Loke želel v mavričnih barvah pobarvati pot od občine do grajskih vrat, a nisem dobil dovoljenja. Leto kasneje mi je uspelo pobarvati takratni Marxov trg v Ljubljani. To je bil nekakšen land art. Navduševal me je modernizem, pojavljali so se konceptualizem in novi mediji, kot sta video in fotografija. Sledila je poplava -izmov v umetnosti, sam pa sem se srečal s hiperrealističnimi slikami, v njih videl nekaj novega in se odločil poskusiti.«

Poti nazaj ni bilo več?

»Ne. Leta 1973 sem se odpravil na potovanje po Nemčiji, Nizozemski, Franciji in Švici. Želel sem pobliže spoznati gotske umetnine, videti katedralo v Chartresu … Na skoraj dvomesečnem potovanju sem si v Franciji ogledal tudi več likovnih razstav in nov način slikanja, ki me je navdušil. Pozabil sem na gotiko in sklenil poskusiti nov način realističnega slikanja. Zanj je bilo značilno slikanje s tako imenovanim zračnim čopičem v tehniki aerografija. Tudi motivika na slikah je bila sodobna, prikazovala je današnji čas. Doma sem poskusil, če bi znal naslikati tako sliko. Izkazalo se je, da mi gre dobro od rok.«

Kar ste v tistih letih dokazovali tudi na številnih razstavah.

»To je res. Moje slikarsko delo je bilo takrat zelo aktualno, zato sem kar precej razstavljal. Leta 1980 je takratna Kulturna skupnost Slovenije opravila anketo po razstavah med slovenskimi slikarji in sem imel med vsemi največ razstav. Takrat mi ni bilo težko preživeti s slikami in grafikami.«

V zadnjih letih ste prav tako prisotni na številnih razstavah in natečajih po svetu, kjer redno prejemate tudi nagrade strokovnih žirij.

»Hiperrealizem se je po prodornih letih z novimi -izmi počasi zaključil. Po slovenski osamosvojitvi je zanimanje zanj upadlo, pojavil pa se je internet, ki mi je omogočal priti do informacij z vsega sveta, tudi do različnih natečajev. Začel sem konkurirati na mednarodnih grafičnih razstavah, najprej s sitotiski, kasneje z digitalnimi tiski. Kot novinec sem bil nekaj let pod strožjim očesom, zdaj pa dobivam vse več vabil za sodelovanje z raznih koncev sveta … Večkrat si take razstave ogledam tudi v živo, saj me zanima, v kakšni družbi sem, kako kvaliteten je izbor, hkrati pa spoznam tudi dela drugih avtorjev.«

Kako danes gledate na svoj »prestop« iz modernizma v hiperrealizem?

»Abstraktno mi ne ustreza, v realizmu lahko ustvarjam povsem svobodno. Všeč mi je, ker danes umetnik lahko deluje po svoji volji, duši in nagnjenjih in tudi stroka ter kritika sprejemata različne načine izražanja. Konec koncev imajo tudi kupci tako večjo izbiro.«

Kam sicer med številnimi nagradami, ki ste jih doslej prejeli, uvrščate Jakopičevo, ki jo podeljujejo Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Moderna galerija, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in Slovensko društvo likovnih kritikov?

»Nagrade sem zelo vesel, ker gre za priznanje stroke, hkrati pa se mi zdi, da se spet pojavlja tudi zanimanje za hiperrealizem, o čemer govori uvrstitev v stalno zbirko. Na podelitev so prišli tudi nekaterih nosilci nagrade iz prejšnjih let in ljudje iz stroke, kar je dodatna čast.«

Kje si bo v prihodnje mogoče ogledati vaša dela?

»Trenutno je v Varšavi na 2. bienalu grafike razstavljenih nekaj mojih grafik, prav tako na Japonskem, pet slik bo razstavljenih septembra v Budimpešti, kjer se bomo na razstavi prvič ob bok postavili hiperrealisti iz vzhodne Evrope in zahodnjaki ter Američani. Najprej pa seveda stalna postavitev v Moderni galeriji.«