Veličastna univerza

Besedilo: Uroš Brankovič
Kategorija: Izleti GG / petek, 5. maj 2017 / 06:58

Zahodna Ukrajina (4)

Od več zanimivih ciljev, ki so se ponujali v okolici Lvova, sem si izbral mesto Černovcy, središče ukrajinskega dela zgodovinske pokrajine Bukovina. To je bilo pred drugo svetovno vojno celo bolj kozmopolitansko kot Lvov, saj so njegovo prebivalstvo z enakovrednimi deleži sestavljali Judi, Romuni, Nemci in Ukrajinci. Danes se mesto ponaša predvsem s svojo veličastno univerzo, ki je od leta 2011 na seznamu svetovne kulturne dediščine Unesca in med sedmimi arhitekturnimi čudesi Ukrajine. Njena velikost, impozantna arhitektura ter čudovite stenske poslikave so zasluga tega, da je bila sredi 19. stoletja zgrajena kot sedež Bukovinsko-Dalmatinskega metropolita. Po koncu druge svetovne vojne je postala glavni kompleks tukajšnje univerze, v ozadju pa jo še vedno hladi obsežen in razkošen park. V času mojega obiska njeni hodniki še niso bili polni študentov, zato sem nemoteno odpiral vrata učilnic, dvoran ter občudoval stebrišča, ki so podpirala strope s čudovitimi barvnimi mozaiki. Oprema veliko učilnic je bila v nasprotju z zunanjim razkošjem, sicer bolj podobna tistim iz predvojnih slovenskih kmečkih povesti. Zato pa je bila kantina oziroma kavarna v svojem realsocialističnem usnju rahlo kičasta, a vseeno očarljiva. Podobnega stila je bila tudi natakarica v njej. Kot skoraj edinega gosta me vljudno vprašala, če bom »supčik« – juhico, kar sem z veseljem sprejel.

Da Ukrajinke, tudi študentke, veliko truda posvečajo svojemu (lepemu) videzu, sem ponovno opazil, ko sem si z občudovanjem ogledal slike članov študentskega parlamenta. Med večinoma ženskim članstvom je ni bilo, da si ne bi po brezhibni urejenosti in videzu prislužila manekenskega odra. V tem delu je zaradi bližine Poljske pa tudi Romunije in Moldavije, lepota nasploh še bolj raznovrstna, od plavolasih do takih s temnejšimi primesmi. Kot je rekel moj novi ameriški prijatelj John, sicer učitelj angleščine v poljskem Krakovu: »Stari, tako lepe so. Jaz se zaljubim takole, enkrat na vsako minuto.«

(Nadaljevanje prihodnjič)