Trst

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 3. maj 2017 / 14:35

Trst je bil od nekdaj okno v svet za habsburško monarhijo, Avstro-Ogrsko, Italijo, v začetku 20. stoletja je bilo to največje slovensko mesto. Cankar in Tavčar sta dejala, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njegova pljuča. Mnogo Cankarjevih dram so najprej uprizorili v Trstu, šele potem v Ljubljani. Sodelujemo s slovenskim Licejem Franceta Prešerna v Trstu in tako sem imela priložnost preživeti en dan s Tržačani, Slovenci v zamejstvu. V projekt je vključena tudi slovenska gimnazija v Celovcu in takoj opaziš razliko. V Trstu so govorili slovensko ves čas, ne le v razredu, tudi na hodniku, na ulici in med seboj. V Celovcu le pri pouku, potem so brž čebljali po nemško. Profesorica slovenščine nam je razkazala Trst po vseh kotih in kotičkih. Danes je Trst multikulturno mesto, v katerem se zrcalijo vtisi Rimljanov, Avstrijcev, judov, pravoslavcev, Slovencev in tujcev nasploh. Tu so kar nekaj svojih let preživeli Joyce, Cankar, Kette, Slataper, Freud, Trubar. Morje nam razširi misli, nas popelje onkraj znanega. Je mesto znanosti, kjer so sedeži pomembnih inštitucij za fiziko, jedrsko fiziko, genetiko. Je tudi mesto kave – kar dvajset odstotkov vse italijanske kave pretovorijo v Trstu (Illy izvira iz Trsta). Morje in burja ljudem dasta zagon in pečat – in v mestu to zanjo tudi ponuditi. Burjo so celo želeli prodati kot spominek. Ne morem mimo Borisa Pahorja. Vprašam slovenistko, ali ga večkrat povabijo na šolo. Težko ga dobimo, ker je tako zaseden. Danes je v Berlinu, jutri v Parizu – in če pride, je kvečjemu kakšno uro. Neverjeten je. Še vedno lahko začne pripovedovati na eni točki, obide ves svet in se zopet vrne na izhodiščno mesto. Pogosto ga umestijo skupaj z Rebulo, pa sta povsem diametralno nasprotna v svojih mislih in delih. Alojz Rebula se ukvarja bolj s teološkimi in filozofskimi vprašanji, medtem ko je Pahor živi pripovedovalec 20. stoletja. Doživel je fašizem, nacizem, komunizem. O tem pripoveduje in očitno je prek literature bolj prodoren kot zgodovinska dejstva sama po sebi. Ljudje ga še vedno želijo poslušati. Takšna srečanja so mi zelo dragocena. Ko se sprehajamo po Trgu enotnosti, ki je največji trg v Evropi, obrnjen proti morju, profesorico Nevo vprašam, kako je biti Slovenec v Trstu. »Za to se odločiš. To terja kar nekaj napora, zlasti ko so otroci majhni in v fazi odraščanja. Ko presežeš zbadanje in zaničevanje, to postane del tebe. Nisi ne pravi Slovenec ne pravi Italijan. Prehajam iz enega jezika v drugega – in to me bogati. Danes je mnogo lažje in dejansko sedaj ne čutimo več pritiskov poitaljančevanja.« Na trgu slišimo slovensko govorico in povprašamo, od kod so. »Mi smo s Trstenika in smo na izletu z Gorenjskim glasom.« Lepa reč, pozdravite jih.