Vrnitev

Matere, 2. del

»Zlatko nas je podil iz hiše, češ da je bila kupljena z njegovimi žulji. Ni mu bilo mar niti za lastna sinova kaj šele zame! Nova ženska ga je povsem obnorela in po hitrem postopku se je hotel znebiti družine, ki mu je do takrat pomenila vse! Hočeš nočeš smo se preselili v neko drugo stanovanje, kjer pa je bilo komaj kaj prostora. Nenadoma sem teti postala odveč!

Takrat še nisem vedela, bila sem pač še dekletce pri 13 letih, da sočloveka spoznaš šele tedaj, ko gre kaj narobe. Dokler sije sonce in gre vse kot po maslu, so po navadi vsi ljudje prijazni in nasmejani. Morda bi še odpustila teti Stanki. Bila je del babičinega gnezda in ni mogla biti drugačna. A moj predragi Zlatko! Njemu pa nisem mogla odpustiti! Ne morem povedati, kako topel, prijazen, vesel in srčen človek je bil! Čez noč pa se je spremenil v krvoločno zver, ki me je neusmiljeno pahnila od sebe. Potem je prišla pome Stankina krušna mama. Bila je zelo nejevoljna in med potjo domov mi je ves čas govorila, da je njen oficir rahlih živcev, da bom morala biti tiho kot miška. Nič od tega, kar mi je pripovedovala, nisem doumela. Moški, ki ga je slikala v zelo neprijetnih barvah, je bil tisti, ki me je naučil igrati klavir! Žal so se črne napovedi uresničile. Oba – ne le on – sta bila enkratna igralca! Zunaj doma sta se obnašala, kot da sta zaljubljena drug v drugega in srečna, doma pa sta komaj spregovorila besedico. Ostala sem manj kot teden dni. Pome je prišla – kdo drug kot Stanka. S krušno mamo sta se ob kavi najprej zjokali, potem pa sta mi pomagali zložiti v kovček svoje stvari. 'Kam se peljeva?' sem med hlipanjem spraševala. Teta me je krčevito stiskala k sebi in molčala. Izstopili sva zraven cerkve, v Kučinah. Tam je na naju že čakala ženska v črni obleki in z ruto na glavi. Povedala je, da ji je ime Ana. 'Pa da boš pridna in da boš ubogala!' mi je še naročila teta in brez odvečnih besed stopila na avtobus, ki se je že čez kakšnih petnajst minut vračal v Split.

Prišla sem k tujim ljudem, za katere prej še nikoli nisem slišala. Ana je pazila na tri vnuke. Njihova mama je, tako kot mnogo drugič žensk, šlo v Nemčijo s trebuhom za kruhom. Otroci so bili še majhni, smrkavi, zapuščeni. Ne boste verjeli: postala sem njihova nadomestna mama in zelo dobro smo se razumeli. Nehala sem obiskovati osnovno šolo, kajti dan in noč sem bila zaposlena z deklicami, ki so mi bile zelo, zelo podobne: nikogar ni bilo, ki bi jim izkazoval ljubezen. Najbolj se mi je prirasla k srcu Danica. Imela je komaj dve leti. Ves čas je racala za menoj, se me oklepala. Njihova babica je čez dan ure in ure sedela pred hišo na klopi in strmela tja v tri dni. Ni se pustila motiti. Me smo se igrale za gospodične. Pletla sem jim lase v kite, včasih pa smo se tudi našminkale. Njihova mama je bila zelo lepa ženska, a precej kurbirska. Takrat sem le slutila, da je z njo nekaj narobe, kasneje, ko sem odrasla in sem s to družino ohranjala stike, pa sem izvedela, da se je v Nemčiji preživljala s prostitucijo. Tudi njene hčerke so imele različne očete. Če sem iskrena, mi ni bilo hudega. Živela sem tja v en dan, iz rok v usta. Potem pa sem nekoč srečala v trgovini nekega fanta Slavka, ki me je začel osvajati. Šele tedaj sem se začela zavedati, da nisem več otrok, da bom kmalu stara devetnajst let! Logično, da sem nasedla na lepe besede, katera pa ne bi! Zanosila sem, a ker nisem imela pojma, kaj se z menoj dogaja, se nisem vznemirjala. Če ne bi postala Ana pozorna na moje jutranje slabosti, bi še naprej živela kot ptiček na veji. O, kakšen cirkus je nastal v hiši, ko sem ji povedala, kdo me zapeljuje! Potem je sledilo tisto, česar ne bom nikoli pozabila. Odpeljala me je k neki ženski, ki je opravljala splave. K njej so prihajale zlasti gospe iz Splita, ki niso želele, da bi kdorkoli izvedel, da so se spozabile. Ana me je prisilila, da sem ji izročila vse prihranke v nemških markah, ki sem jih imela. Potem sem se ulegla na tla, Ana me je držala za glavo, dve drugi ženski pa sta se me oprijeli vsaka s svoje strani. To so bili najbolj grozni trenutki v mojem življenju, saj je tista vešča brskala, praskala in me rezala brez narkoze, brez omrtvičenja. Več kot teden dni se nisem mogla postaviti na noge. Moje deklice so mi prinašale malinovca, a sem komaj kdaj naredila požirek. V moji glavi pa se je napletlo, da so moški in ljubezen povezani z najstrašnejšo bolečino na svetu in da se jim moram zato izogibati. Jeseni, ko je najmlajša deklica dopolnila deseto leto, me je čez noč zagrabilo domotožje po Sloveniji. Nisem več mogla zdržati niti en sam samcat dan. Z dekleti smo si prisegle, da ostanemo še naprej v stiku, obljubo držimo še danes. V Splitu sem poiskala teto Stanko. Šest let je nisem videla in v tem času se je zelo spremenila. Poslovili sva se kar med vrati, niti na kavo me ni povabila. Tudi prav!«

Na tem mestu sva z Martino zaključili prvi del najinega kramljanja. Toliko časa pa je le živela v Dalmaciji, da je vedela, da je čas za delo in tudi čas za zabavo. Zapeljali sva se do Snovika, verjetno zato, ker se obe radi 'namakava'. Po dobrih treh urah se je naveličala in najin pogovor sva nadaljevali ob pici.

»Ko sem nekoč o svojem življenju pripovedovala hčerki, ni mogla verjeti! Ni ji šlo v račun, da so se mi vsi, ki bi me morali imeti vsaj malo radi, s takšno lahkoto odpovedali. Ko sem se vrnila domov, k mami, mi ni bilo lahko. Nisem več znala slovensko, pa tudi kraj, ki sem ga zapustila kot otrok, se je zelo spremenil! Cel kup novih hiš, le cerkev in hiša s pekarijo v pritličju sta bili enaki. Veste, kaj se mi je zgodilo, ko mi je prišla mama odpret vrata? 'A, ti si!' je dejala in obstala. Bila sem na smrt izmučena od nočne vožnje, lepo sem jo prosila, ali lahko vstopim. Komaj da se je toliko odmaknila od vrat, da sem lahko šla naprej. Stanovanje je bilo zelo temačno, rolete so bile spuščene in v vseh prostorih je zaudarjalo po plesnobi. Nič me ni vprašala, kje sem bila, čisto nič je ni brigalo za Stanko, zame. Sedeli sva za mizo in gledali v tla. Ko sem jo prosila, ali lahko ostanem vsaj toliko, da pridem k sebi, je skomignila z rameni. Na srečo sem službo hitro našla, a kaj, ko sem imela cel kup nevšečnosti, da sem uredila dokumente. Bila sem izbrisana, o mojem obstoju ni bilo nikjer nič zabeleženo! Na srečo je imela mama shranjen vsaj moj rojstni list. Ko sem šla iz Splita, sem imela tristo nemških mark, ostalo mi jih je še komaj kaj. Po spletu naključij sem prišla v vrtec za varuško. Ker pa je bila vzgojiteljica, ki sem ji bila dodeljena na porodniškem dopustu, sem morala – četudi povsem neizobražena – opravljati tudi njeno strokovno delo. A mi je kar šlo od rok! Nikogar ni motilo, da sem govorila hrvaško, morda tudi zato ne, ker je bila v mestu vojašnica in je bila hrvaščina skoraj prvi uradni jezik. Svoje delo sem zelo vzljubila, otroci so me imeli radi, njihovi starši pa tudi. Veliko smo prepevali, risali in nastopali. Prej kot v enem letu sem obnovila materinščino, odločila sem se tudi, da se vpišem na večerno vzgojiteljsko šolo. Še zmeraj pa sem živela pri mami, dajala sem ji za hrano in stanovanje in v dobrem letu, kar sem bili skupaj, sva spregovorili deset stavkov. Več ne. Izogibala se me je, jaz pa sem se s tem sprijaznila. Potem pa sem se nekoč zaletela v fanta, ki je nesel po stopnicah košaro s premogom. Bila sem nerodna, spotaknila sem se in se ga spontano prijela za rokav. Jaz ga nisem prepoznala, on pa se je v trenutku spomnil, kdo sem. Povedal mi je, da je teta Slavka pošiljala moji mami fotografije, ki jih je mama kazala sosedom v bloku. Te besede so me zelo presenetile. Fant, ime mu je bilo Mirko, je ravno zaključeval študij na strojni fakulteti, pisal je diplomsko nalogo in je imel, kot je izjavil, veliko časa. Tudi zame.«

(Konec prihodnjič)