Poklic, položen v zibelko

Besedilo: Stojan Saje
Kategorija: GG Plus / petek, 14. oktober 2011 / 06:00

Tako pravi Irma Lipovec iz Bistrice pri Tržiču, dobitnica nagrade RS na področju šolstva za izjemne dosežke v osnovni šoli. Razkriva, zakaj je postala učiteljica, in kakšno je njeno delo v podružnični šoli Kovor.

Izhajate iz učiteljske družine. Ali ste se zato odločili za učiteljski poklic?

»Moja starša sta bila učitelja v Lešah in pozneje v Križah. S sestro Polonco sva odraščali v šoli v Lešah, tako nama je bil učiteljski poklic položen v zibelko. Vso mladost sva živeli z vsem, kar sta starša počela v šoli. Videli sva, s kakšno zavzetostjo in odgovornostjo sta opravljala svoje delo. Učiteljski poklic se nama je zdel tako plemenit, da sva se odločili za nadaljevanje njunega poslanstva.«

Učite v podružnični šoli Kovor. Kakšno je delo v mali šoli na vasi?

»Nekaj let sem učila v matični šoli v Bistrici, ki je zelo velika. Ponujeno delo v podružnici Kovor sem sprejela kot nagrado. Ta šola je posebna; vas je čudovita, ljudje so dobri in radi sodelujejo s šolo. Učitelj lažje uresniči ideje, ki se mu porodijo. V šoli je manj otrok, ki pa so vedoželjni in delavni. V veliko podporo so mi bili moji ravnatelji, zadnja leta Štefan Žun. Vseh načrtovanih projektov seveda ne bi mogla uresničiti brez odličnih sodelavk. V pomoč nam je bilo tudi vodstvo Občine Tržič, zlasti župan Borut Sajovic, in KS Kovor.«

V več kot 36 letih dela ste zaznamovali generacije učencev in kraj Kovor. Kako pomembno je sodelovanje med učiteljem in okolico?

»Mislim, da je zelo pomemben odnos učiteljev do kraja. Če je naš odnos spoštljiv in pozitiven, nam kraj vrača enako. Kadar smo kaj potrebovali, smo imeli razumevanje predsednikov krajevne skupnosti in vaščanov. Krajevna skupnost ima veliko posluha za šolo in jo finančno podpira. Pomaga nam pri urejanju igrišča, nakupu igral in drugem. Krajani lepo sprejemajo celoten kolektiv, čeprav je med petimi učiteljicami razrednega pouka in dvema v podaljšanem bivanju le ena domačinka.«

Vse vaše pedagoško delo je težko opisati. Ali ste veliko časa namenili lastnemu izobraževanju in usposabljanju drugih?

»Učitelji imamo srečo, da nam omogočajo mnogo izobraževanj. Nekatera nam ponudi šola, druga pa si izberemo sami. S pridobljenimi znanji lahko delamo bolje, pomagajo pa tudi izkušnje učiteljev iz drugih šol. Kot učiteljica sem pripravila vrsto predavanj za starše o opismenjevanju otrok in pomoči pri učenju. Imela sem razne delavnice za sodelavke in študijske skupine. Sodelovala sem tudi na mednarodnih seminarjih Otrok v gibanju in Od ideje do izdelka, kjer sem v prispevkih opisala moj način dela v razredu.«

Končali ste vrsto projektov in izdali več knjig. Ob tem spodbujate interesne dejavnosti in vodite podružnično šolo. Kako zmorete vse to?

»Na mali šoli se lahko naredi projekt, ki ni direktno vezan na učno snov. Življenje kraja smo zajeli s projekti o sadju, gozdu in lovstvu, čebelarstvu, zeliščih in ovčarstvu. Imeli smo razne delavnice, sadili zelišča pri šoli in podobno. Kljub pomanjkanju denarja smo razvijali tudi širše projekte. S pomočjo sponzorjev smo objavili rezultate raziskav v knjigah. V sodelovanju s Tržiškim muzejem smo raziskali germanizme med kovorskimi rokodelci. Predstavitve knjige Ponosni smo nanje so se udeležili znani tržiški smučarji, tudi Bojan Križaj in Jože Šlibar. Isto leto smo končali raziskovalno nalogo Portali tržiških vrat. Raziskavo o nekdanji Občini Kovor smo kronali z zajetno knjigo, razstavo in prireditvijo v Kovorju. Vse, kar je povezano s šolo, delam z veseljem in ljubeznijo. Tudi pri vodenju šole in dejavnostih ob prostih dneh ne štejem ur.«

Kaj vam pomeni dodeljena nagrada in kakšni so prvi odzivi nanjo?

»Te nagrade sem res vesela. Potrdila je, da moj način dela sprejemajo tudi drugi. Odpadli so dvomi, ali je prav, da ne sledim strogo le učnim načrtom. Ljudje, ki me poznajo, mi iskreno čestitajo in priznavajo, da sem si to zaslužila.«