Cudermanov ovinek na Kerkezovem klancu ...

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 2. junij 2010 / 06:00

Gorenjska je bila nabita z veličastnimi športnimi prireditvami, zato sem se težko odločil, kje bom obtičal kot navijač.

Veslanje mi je ljub šport in če gre za svetovni pokal, ima toliko večjo prednost, a si tega dogodka zaradi osebnega protesta nisem hotel ogledati. Jaz kot zvesti navijač Iztoka Čopa pa že ne bom gledal, da moj športni idol nastopa pod zastavo norveške države! Ne vem sicer, kaj je bil razlog in ali gre za kako finto oziroma zakaj je nastopil na domačem jezeru pred domačimi gledalci na svetovnem pokalu pod zastavo, ki ni slovenska. In to on, ki je naš najboljši športnik zadnjih dvajset let. Resnično užaljen ne bom več pisal o tem ...

Zato sem obtičal v Kranju, kjer so kolesarji dirkali na 43. Kranjski dirki. Na dirki sem imel celo funkcijo. Bil sem "turistični" vodič. Zaupali so mi mestni avtobus z voznico iz Besnice in petnajst poznavalcev kolesarstva, ki so si dirko želeli ogledati tudi v Bašlju. To je bila novost v ponudbi organizatorjev kranjske dirke in mislim, da bo v prihodnosti postala stalnica. Poleg Jelenovega klanca je bašeljski klanec edina resnejša vzpetina na dirki, zato je bil tudi zelo dobro obiskan s strani tistih, ki najraje gledajo kolesarja pri kolesarjenju navkreber. Lepa klančina, vsepovsod gozd in med travniki speljana asfaltna cesta, popisana z imeni najbolj priljubljenih kolesarjev. Ime Kerkez je sicer izstopalo, a to je zasluga tistega, po katerem so poimenovali celo enega od ovinkov na tej klančini. Cudermanov ovinek na Kerkezovem klancu. Tako navijači pravijo navijaško. Vlado je pač zadnja leta najbolj priljubljen gorenjski kolesar in če ga podpirajo še šenčurski navijači z Markom Cudermanom na čelu, potem je jasno, da je rompompom zagotovljen. Mislim, da se ostali kolesarji niti ne čutijo zapostavljene, prej bi rekel, da jim godi, ker gre večina navijaškega bremena tako na Vladova ramena. Zaradi tega je prepojen s tremo, glas mu preskakuje, nogi sta "telečji" in drugi mu navijajo tempo ter mu pošiljajo telepatske impulze, da na svojem klancu pa le ne sme popustiti. Kerkez ni zmagal. Žalost navijačev je bila v cilj zmočena zaradi dežja in ne zaradi solz. Mogoče bo zmagal prihodnje leto. Zmaga je najpomembnejša zanj in za klub. Za nas, ki smo celo z avtobusom šli na dirko in ki smo stali tam na klančini, ter tiste, ki so popolnoma mokri stali na Jelenovem klancu, je lepo to, da še vedno znamo nekomu stati ob strani, navijati zanj, ga spodbujati in spoštovati. Ne samo Kerkeza, da ne bo pomote, vse tiste, ki so startali. Vsakdo je pač imel svojega aduta in svojega ljubljenca, za katerega je navijal, ampak bili smo vsi vkup in bili smo pod vtisom, da smo se s tem vikendom vpisali v poglavje zgodovine. Prihodnje leto bo že 44. Kranjska dirka. Spet se bomo spominjali Filipa Majcna, spet bomo stali na Cudermanovem ovinku na Kerkezovem klancu, spet bomo pred Globusom, na Jelenovem klancu, pred Gimnazijo ... in spet bomo imeli svoje junake, za katere bomo navijali.

Vse dokler se spet ne bo eden od njih "okorajžil" in slovensko zastavo zamenjal za norveško ... naprimer. Potem bo drugače, tako kot bo s tem vikendom veslanje povsem drugačno, nikoli ne bo več tako, kot je nekoč bilo.