»Jaz pridem tla za dober č’s«

Frank Kosec je Kanadčan, ki se že vrsto let zaporedoma udeležuje BAM.BI-jevega Dalmacija toura, aprilske večdnevne kolesarske odprave, ki si je letos za start izbrala Neum, kolesarji so obiskali Črno goro, kolesarili na Lovčen, zaključili pa v Radoniću pri Šibeniku. Pravi, da če se ne bi imel lepo, ne bi prišel. V njegovi slovenščini: »Jaz pridem tla za dober č’s.«

Njegova mama je bila Zarnikova iz Most pri Komendi, oče iz Vesce pri Vodicah. Okoli leta 1955 sta se Frankova starša odločila, da odideta v Kanado. »Mama ni želela ostati na kmetiji niti ne v Jugoslaviji. Oče je bil sicer ravno tako doma s kmetije, vendar se je mama odločila, da tega ne bo več počela.« Sicer je delala tudi v slaščičarstvu, na Bledu in v Ljubljani, v hotelu Krim in kasneje Unionu. Ker nista bila študirana človeka, sta v Kanadi poprijela za kakršno koli delo. »Oče se je našel v gradbeništvu, mama je pomagala v bolnišnici. Ko sem se jaz rodil, je ostala doma.«

Frank je star 58 let in ima 13 let mlajšo sestro. Do neke mere bi lahko rekli, da je šel po očetovih stopinjah, le da je njegov oče »več delal z rokami« – Frank se namreč ukvarja z nepremičninami, vendar z večjimi projekti, s prodajo zemlje za restavracije, hotele, prodajo pisarn, stavb podjetjem ...

Žena Italijanka in dva otroka

Svojo soprogo Sandy, ki pa je po starih starših Italijanka, je spoznal v Torontu, kjer sta novo življenje začela tudi njegova starša. Velikokrat ko Frank obišče Slovenijo, Sandy obišče sorodstvo v Italiji, v bližini Benetk.

V zakonu sta se jima rodila Jason in Dana. Sin ima danes trideset let, hči je dve leti mlajša. Jason trenutno živi v Britanski Kolumbiji, kjer dela kot geolog, se ukvarja z zlatom; hči pa je doma v centru Toronta in dela za podjetje, ki prodaja umetne sklepe. Vendar njeno delo ni tako, kot bi si morda predstavljali – ne gre le za prodajo umetnega kolka in izpolnjeno naročilo, ampak je Dana kar prisotna pri operacijah, in če pride do posebne situacije, se zdravnik oziroma kirurg lahko z njo posvetuje na licu mesta.

Franku je na začetku delo z nepremičninami predstavljalo bolj dodaten vir zaslužka, saj bi lahko rekli, da je pravzaprav izkusil življenje poklicnega športnika. »Pozimi sem bil bolj nepremičninar, poleti sem se ukvarjal več s športom.« Vso srednjo šolo in na fakulteti je namreč igral ameriški nogomet. Opazili so ga leta 1981. Najprej je odšel v Calgary, kasneje so ga prodali klubu Montreal Concordes. Leta 1985 pa se je odločil, da ima nogometa dovolj, in se je popolnoma posvetil vlogi nepremičninskega posrednika.

Po gorenjsko ...

Slovensko govori tekoče, največ uporablja besede iz gorenjščine. Sem ter tja si pomaga s kakšno angleško. Pisna slovenščina je težja, pravi.

Ko je odraščal, so se doma pogovarjali v slovenskem jeziku, se pa spominja, in to s smrtno resnim izrazom na obrazu, da je osem let vsako soboto zjutraj obiskoval slovensko šolo. Potem se zasmeje: »A veš, kako je bilo to težko. Sploh za mladega fanta. Vsako soboto od devete zjutraj do opoldneva. Prijatelji so igrali hokej ali počeli kaj drugega, jaz pa v šolo ...«

Dalmacija toura se udeleži vsako leto

Če se le da. »Je že kar avtomatsko, da grem.« S pripravami na tovrstno večdnevno kolesarjenje pa ima včasih nekaj težav. Vreme v Torontu je podobno slovenskemu, a tam ni velikih hribov. »Potem imam vsakič problem z vožnjo v klanec in s spusti,« se zasmeji. »Marec po navadi s soprogo preživiva na Floridi, kjer precej kolesarim, ampak je spet samo ravnina.«

Kolesariti je začel, ko je srečal Aleša Kalana, vodjo kolesarske odprave BAM.Bi in starega kolesarskega mačka. In od takrat se je Dalmacija toura udeležil že osemkrat. Letos so ga organizirali že osemnajstič.

Slovenijo Frank sicer letno obišče najmanj enkrat, če ne raje večkrat – kadarkoli mu čas dopušča. Največkrat stanuje pri teti in bratrancu v Novih Jaršah, kjer imata hišo; prespi pa tudi pri kakšnem prijatelju, znancu, saj je v vseh teh letih spletel številne prijateljske vezi. Vseeno pa se ne bi preselil v Slovenijo. Preveč ceni čas, ki ga tu preživi. Verjetno ima pri tem nekaj tudi občutek, da vsakič, ko pride in se ima dobro, se rad vrne domov; a že med odhajanjem načrtuje nov obisk.