Na Golniku

Naj se vrnem nazaj. Kot sem že omenil, sem opazil, da je bila, potem ko sva končala članek, neskončno utrujena. Z občutkom sem jo vprašal, v strahu, da se ne bi razburila, ali le ne bi bila za to, da pokličem zdravnika. Tiho s sklonjeno glavo je prikimala, kot da priznava poraz. Že v reševalnem vozilu, na poti na urgenco, so ji namestili masko s kisikom in izmerili odstotek kisika v krvi. Bilo ga je samo 74 odstotkov. Vse, kar je pod 90 odstotkov, je krizno. Na urgenco sva prispela okoli dvajsete ure. Njeno stanje je bilo občutno boljše, saj ji je dobljeni kisik prinesel vsaj malo olajšanja in boljšega počutja. Zdelo se mi je, da si je končno malo odpočila, predvsem pa sem bil zadovoljen, da sem se prav odločil. Ob drugi uri zjutraj so mi povedali, da bo ostala na urgenci, tako da sem lahko poklical taksi in odšel domov, kjer sem si lahko končno tudi jaz malo odpočil, saj sem vedel, da je v varnih rokah. Zjutraj so mi javili iz urgence, da je gospa pristala, da gre na Golnik. Premišljeval sem, kako težka je morala biti ta njena odločitev, saj mi je večkrat dejala, da, ko bo odšla naslednjič na Golnik, se ne bo več vrnila. Tisti dan sem odšel na Golnik in v negotovosti in skrbi skupaj čez noč dežural z medicinskimi sestrami. V živo sem lahko videl, kako naporno delo opravljajo. Dopoldne sem, hvala bogu, dobil zamenjavo s strani otrok, tako da sem se šel lahko domov naspat. Popoldne, ko sem prišel, se mi je zdelo njeno počutje občutno boljše. Oskrbovana je bila s kisikom, dobivala pa je tudi dobro kri, saj je bila njena s premalo hemoglobina in rdečih krvnih telesc. Zmenila sva se, da naslednji dan, to je v nedeljo, prinesem računalnik, da bo lahko napisala naslednje nadaljevanje dnevnika, in seveda obvezen sok. Priznam, da sem bil prepričan, da dnevnika ne bo zmogla več pisati, zato naslednji dan računalnika nisem prinesel s seboj. Toda glej ga zlomka, prvo njeno vprašanje, ko sem prišel, je bilo, kje je oziroma ali sem prinesel računalnik. Kaj sem hotel, nisem ji mogel zaupati svojih misli, temveč sem ji dejal, da bo računalnik prinesel najin zet, da sva pač tako zmenjena. Poskrbel sem, da se je res zgodilo tako in da je bil računalnik hitro pri roki. Narekovala mi je 152. nadaljevanje. Med narekovanjem sem hotel imeti neke pripombe na povedano, toda hitro sem utihnil, ko sem videl, kako jo to vznemiri in utrudi. Vidno utrujena, toda zadovoljna, da nama je uspelo, sva še malo klepetala. Bila sva optimistična in se pogovarjala o tem, če bo do takrat že tako v redu, ko naj bi odšla na otok Prvič, ki ji je bil tako zelo všeč. Medtem so prišli na obisk tudi njena mama in otroci. Dejala mi je, da naj grem, da bom lahko poslal članek. S seboj sem vzel tudi njeno mamo, ki je že priletna, pač, da se ne utruja preveč.

Ko sem se pozno popoldne vrnil, so bili otroci (moja hči in sestrini hčerki) še vedno pri njej. Takoj sem opazil, da z Marjeto nekaj ni v redu. Vprašal sem hčer Tino, kaj je bilo, in povedala mi je, da je imela mama kljub kisiku in drugi oskrbi težave z dihanjem, zato so ji dali neke močne tablete, da je zaspala. Opazil sem tudi to, da otroci vidijo, da se iz tega ne bo izcimilo kaj dobrega. Zato sem jim povedal, da bom sedaj pri njej jaz, in da lahko odidejo domov, saj so bili videti nekako utrujeni in preplašeni. Očitno so imeli nek slab občutek, saj so se prvič, odkar so jo obiskovali, poslovili od nje vsak posebej s poljubom. (Se nadaljuje)