V čast pisavi in pisani besedi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 31. marec 2017 / 17:16

V Paviljonu NOB v Tržiču je na ogled edinstvena fotografska razstava dr. Evgena Bavčarja z naslovom Svetloba knjige.

»Osrednji motiv fotografije je lesena deska, na kateri je na levi strani fotografija Ivana Cankarja, desno od fotografije rahlo nižje se nahaja cvet. Nad njima rahlo levo sta roki, leva vidna od zgodaj, pod njo desna, obrnjena navzgor. V desni se nahaja splet abstraktnih linij, ki dajejo občutek mehkih lesenih opilkov.« Zapis opisuje fotografijo, ki jo opazujem. Zaprem oči in si poskušam predstavljati fotografijo. Čeprav je zapis zelo nazoren in dovolj jasen, ne gre. Ne morem si predstavljati gledanja na tak način, saj fotografijo vidim v naravi. Zagotovo pa tak tehnični opis fotografije in motiva na njej, izpisan na listu pod njo v braillovi pisavi, lahko ponudi dobro predstavo slepim in slabovidnim. Prav njim je nekaj izbranih fotografij na tokratni razstavi v Paviljonu NOB v Tržiču dostopnih na tak način. Na edinstveni razstavi, ki so jo pripravili v Tržiškem muzeju.

Tokrat se v osrednjem tržiškem razstavišču z izborom del iz njegovega bogatega fotografskega opusa predstavlja slepi fotograf, filozof in borec za pravice slepih dr. Evgen Bavčar. Sam je razstavo naslovil Svetloba knjige, saj jo posveča knjigam, pisavi in pisani besedi za tiste, ki jim je bila odvzeta pravica do svobode videnja črk. V središče svoje umetniške fotografije postavlja braillovo pisavo, ki jo kot kulturno posebnost predstavlja na umetniških fotografijah v črno-beli tehniki. Fotografije so nastale iz zavesti videnega in vidnega ter izpričujejo avtorjevo lastno duhovno pripoved, in ne zgolj odsev realnega, hkrati pa so neke vrste Bavčarjev notranji pogled in občutje o branju, pisanju in knjigi, v prvi vrsti pa tudi poklon Louisu Braillu. »Razstavo posvečam tudi trem pomembnim ljudem, ki so znali prisluhniti mojemu boju za pravice slepih: pisateljici Bredi Smolnikar, literatki in čudoviti pesnici Meti Kušar in mojemu prijatelju Jožetu Dolencu, ki je bil moj dolgoletni spremljevalec, oseba, ki je v življenju nas slepih zelo pomembna,« je povedal dr. Evgen Bavčar, ki od leta 1972 živi in deluje tako v Parizu kot v Sloveniji, v domačem Lokavcu pri Ajdovščini. Za razstavo v Tržiču se je odločil na predlog svojega dobrega prijatelja, knjižnega založnika Rudija Zamana.

Najbolj univerzalna pisava na svetu

»Knjiga me zanima kot fenomen. Vedno sem moral beračiti za knjigo. Moral sem beračiti, da so mi brali, moral sem iskati čitalce in tudi danes sem velik berač knjige, saj v svetu žal še vedno ni urejeno, da bi tudi slepi imeli dostop do vseh knjig,« v zanj lastnem iskrivem tonu pripoveduje dr. Evgen Bavčar, ki je po končanem študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral na pariški Sorboni, ima pa tudi dva častna doktorata. Lani je prejel nagrado državljan Evrope, ki jo podeljuje Evropski parlament, in najvišje francosko priznanje, odlikovanje red legije časti. Razstavo je povezal z Louisom Braillom, izumiteljem pisave za slepe. »Ganila me je njegova usoda, preštudiral sem precej knjig o njem, bil v njegovi rojstni hiši, tam fotografiral, spoznaval njegovo zgodbo, kako zanimivi ljudje so ga obkrožali, ki so v njem videli genialnega dečka in mu omogočali izobrazbo. Vedno so posamezniki tisti, ki rešujejo pred kolektivno zavestjo, ki je običajno diskriminatorna. Tudi do invalidov oziroma ljudi s posebnimi potrebami,« pojasnjuje Bavčar in dodaja, da je prav braillova pisava najbolj univerzalna na svetu, saj jo že skoraj dvesto let berejo vsi slepi, ne glede na nacionalnost, vero, raso … »Do Brailla smo bili slepi analfabeti,« dodaja Bavčar, zadovoljen z izborom tridesetih fotografij, ki ga je za tokratno razstavo pripravila umetnostna zgodovinarka Janita Košir iz Tržiškega muzeja.

Videti pomeni tipati

»Pri izboru fotografij sem se osredotočila na naslov Svetloba knjige, ki je tudi skupni imenovalec razstave. Razvrstila sem jih v več sklopov. Eden je posvečen rojstvu knjige z braillovo pisavo. V drugem se srečamo s posnetki iz Braillove rojstne hiše, njegovim portretnim kipom, nagrobnim kamnom, pa Valentinom Haüyjem, ki je ustanovil šolo in razvil način tiskanja knjig za slepe. V enem od sklopov so fotografirane naprave, ki jih je Louis Braille uporabljal. Pri teh fotografijah je praviloma prisotna intervencija Bavčarjeve roke, kajti tudi on bere in piše. Videti za slepega pomeni tipati,« izbor in razporeditev fotografij po galeriji razlaga Koširjeva. Na nekaj fotografijah vidimo knjige, odtisnjene z latiničnimi besedami. Tu so tudi pomembni dokumenti, povezani z nastankom in razvojem braillove pisave, poseben sklop pa je povezan s slovensko kulturo, z motivi Ivana Cankarja, Franceta Bevka, Trnovske cerkve. »Pomensko močna je tudi fotografija z Umbertom Ecom in Foulcautovim nihalom. Zanimiv je portret Bavčarjevega sošolca, ki zna brati z ustnicami,« je še dodala avtorica postavitve. V sodelovanju z ekipo Ustvarjalne Pisarne SOdelujem, so pripravili tudi prilagoditve, ki zagotavljajo dostopnost slepim in slabovidnim. To je tipni tloris razstavnega prostora s tehničnim opisom prostora in njegovim braillovim izpisom. Kot zapisano v začetku so tri fotografije »opremljene« oziroma opisane tudi z braillovim zapisom. Razstava bo na ogled do 5. maja.