Rad prebira časopise

Jože Homan se je rodil 19. marca 1942. V soboto je praznoval osemdeseti rojstni dan.

Slavljenec se je rodil ravno na jožefovo, kar je botrovalo izbiri njegovega imena. »Mama je pripovedovala, da niso nič premišljevali, kako mi bo ime,« pove. »Če je bil rojen 19. marca, ko je Jožef, je bil Jože. Tako imam god in rojstni dan hkrati, kar se mi zdi res praktično.«

Homan že od rojstva živi na Laborah. Tam je kot mladenič začel graditi hišo, povsem sam, s samokolnico z lesenim kolesom in lopato. Vsa okna je izdelal sam. Takrat ni bilo gradbenega materiala, da bi ga lahko kupil kot danes. Skupaj so praznovali poroko in selitev v novo hišo. To je bilo leta 1969. Njegova soproga bo letos dopolnila 73 let, par pa je tudi že praznoval častitljivih petdeset let poroke.

V zakonu sta se Homanovima rodila sin in hči, ki imata tudi že sama svoje družine, tako da ima slavljenec sedem vnukov, kar dvakrat dvojčke, in že dve pravnukinji, Mašo in Gajo.

Zdravje mu dobro služi. Zelo rad gre na Šmarjetno goro, kamor je veliko zahajal tudi v mladih letih. Nekaj časa je celo treniral sankanje. Spomni se, da so šli včasih s sanmi tudi po desetkrat v enem popoldnevu gor in dol ...

Jože Homan ni imel lahke mladosti. Očeta ni nikoli videl, saj ga ni niti poznal. Rojen je bil ravno v času, ko je bil oče v taborišču (Hamburg), kjer je novembra 1942 umrl. Tako je skupaj z dvema bratoma odraščal ob mami. Še pred vojno je bil oče sodar in je družini zapustil delavnico, zato sta se s starejšim bratom Viktorjem oba izučila za sodarja. Brat je še čisto mlad prevzel delavnico. Ko je on hodil v vajeniško šolo, je bil brat njegov »majster«. A časi niso bili naklonjeni obrtnikom. Lesene sode sta izpodrinili plastika in kovina. Tedaj so vsi šli v tovarne. Sode sta Homanova izdelovala le še za hobi. Pri vojakih je pridobil še poklic voznika tovornjaka. Potem je najprej delal v Iskri za trakom, nato v mizarski delavnici, vozil je tudi kombi. Kasneje je pri Merkurju sedel za volan tovornjaka. Ob delu je naredil poslovodsko šolo, vendar pravi, da svobode voznika tovornjaka nikoli ni hotel zamenjati za prodajni pult v trgovini. Ni mu bilo žal.

Od malega je tudi zvest gasilskemu društvu v Stražišču. Ima vse najvišje čine in priznanja tudi na občinski ravni. Vedno rad pomaga, kjerkoli je treba, vedo povedati njegovi najbližji. Skrb za vrt in hišo sta njegova konjička.

Osemdeseti rojstni dan je Jože Homan praznoval v gostišču Pri Marku v Crngrobu. Brata sta že oba pokojna, nihče od njiju ni dočakal osemdeset let, izvemo. Se pa zato po drugi strani veča njegova družina. Otroci in vnuki imajo tudi številne talente in tokratno praznovanje je minilo v znamenju pesmi, zdravice, obujanja spominov ob gledanju starih fotografij. Pripravili so krajši program, ravno tako pa ni šlo brez torte. Na njej sta bila narisana gasilska čelada in sod. Čeprav se s sodarstvom slavljenec že dolgo ne ukvarja več, je to redek poklic, na katerega je izjemno ponosen.

Jože Homan poudari, da je, kar pomni, pri hiši Gorenjski glas. Časopis je imel naročen tudi pri vojakih, ko je vojaški rok med letoma 1961 in 1963 služil v Sisku in Petrinji. Spomni se, da so ga nadrejeni kar malo postrani gledali in velikokrat pospremili njegovo branje s pripombo: »Kaj vi, Janezi, vedno berete neke nemške časopise …« Nasploh rad prebira časopise. Meni namreč, da nisi pravi Gorenjec, če nimaš naročenega Gorenjskega glasa. Tudi glasovcem želi še na mnoga leta.