Vsak dan osmi marec

Besedilo: Luka Mesec, poslanec ZL
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. marec 2017 / 11:17

Od enega slovenskega časopisa sem ob osmem marcu prejel tri vprašanja. Prvo se je glasilo, če bom svoji partnerki ob prazniku »podelil rožo v znak pozornosti«, drugo, če mislim, da so »ženske danes dovolj enakopravne« in tretje, če mislim, da bi »morali tudi moški poprijeti za gospodinjska opravila«. K izbiri te teme za kolumno so me spodbudila prav ta vprašanja, ki so po vseh standardih politično korektna in zdravorazumska, a prav zato zelo lepo povzemajo, kaj je narobe z našim razumevanjem osmega marca.

Osmi marec pri nas imenujemo z nekoliko arhaičnim imenom »dan žena«, kar že samo po sebi precej zamegli, da gre v resnici za dan žensk. Kje je problem? »Dan žena« je razumljen kot praznik, ko mož svoji ženi podari rožo. S tem izkaže, da je dober in pozoren partner. Podobno kot dobra dva tedna kasneje, na materinski dan, storijo otroci. Podarijo cvetje svojim materam v znak hvaležnosti in ljubezni. Oboje je sicer zelo lepo, a se pri osmem marcu na ta način povsem zabriše njegova dejanska vsebina.

Naglji, ki jih moški dajemo ženskam za osmi marec, namreč niso znak ljubezni ali pozornosti, ampak solidarnosti. Če se vam to sliši kot z drugega planeta – zakaj neki bi ženske potrebovale moško solidarnost!? – ni treba iti daleč nazaj v zgodovino, da vidimo, zakaj je bilo to ne tako dolgo nazaj revolucionarno dejanje. Pred sto leti na Slovenskem »večina žensk ni imela službe; delale so lahko le kot delavke (za isto delo so bile plačane slabše kot moški), hišne pomočnice ali, nekoliko bolj izobražene, kot guvernante, a le, če niso imele lastnih otrok ali bile poročene /.../ Moški, ki so določali pravila, so namreč mislili, da mora ženska, če ima moža, skrbeti zanj, ne pa opravljati poklica. /…/ ženske odločati med tem, ali bodo imele zasebno ali javno življenje, se bodo poročile ali delale, bodo rojevale otroke ali se intelektualno razvijale /…/delavke niso smele prosto razpolagati s svojim zaslužkom; namesto tega so to lahko počeli njihovi moški sorodniki, mož, oče ali brat.«

Tako odnose med spoloma opisuje Manca G. Renko, moje dekle, ki je pravkar napisala slikano biografijo Zofke Kveder, ki izide prav na osmi marec – na stoletnico praznika. Lahko si predstavljate, za kakšnega izdajalca svojega spola je v takih okoliščinah veljal moški, ki je v znak podpore boju žensk za enakopravnost dal svoji ženi, materi, znanki nagelj. Ni odveč dodati, da so bili vse do druge svetovne vojne še celo liberalci pri nas proti, da bi ženske dobile volilno pravico. To jim je prinesla šele revolucija leta 1945.

Vidna podreditev žensk se je v naslednjih desetletjih zabrisala, a neenakost vztraja in se celo vrača. Ženske so na številnih delovnih mestih manj plačane od moških. Na vodilnih položajih redko najdemo ženske. Iskalke zaposlitve v moji generaciji so pogosto neenakopravno obravnavane, ker jih pričaka vprašanje »že imate otroke?«. Ženske veliko bolj ocenjujejo po videzu kot moške. Poklici se še vedno razločujejo na »moške« in »ženske«. Gospodinjska opravila so v številnih gospodinjstvih še vedno »ženska domena«.

Osmi marec je tu, da nas vse, ženske in moške, spomni na zgodovino ter opozori na neenakost med spoloma, ki še vztraja, se celo poglablja. Nismo »dovolj« enakopravni, dokler nismo povsem enakopravni. Naj nagelj za osmi marec zato ne bo znak izkazovanja »pozornosti«, ampak predvsem znak solidarnosti in enakopravnosti. In naj tak ne bo le osmi marec – enakopravni bomo, ko bo vsak dan osmi marec.