Matija Koželj, plodovit slikar iz Vesc

V nedeljo, 26. februarja, mineva sto let od smrti plodovitega slikarja Matije Koželja, ki je s svojimi stenskimi slikami okrasil marsikatero cerkev na Gorenjskem. Poleg številnih slikarskih del je Slovencem dal tudi sinova: slikarja Antona in Maksa Koželja.

»Včeraj zvečer ob 8. uri je umrl po kratki bolezni v Kamniku po celi Kranjski znani cerkveni slikar Matija Koželj. Rojen je bil v Vesci pri Vodicah leta 1842. Nebroj božjih hramov je poslikala njegova marljiva roka,« je dan po smrti slikarja v Slovencu zapisal kamniški veterinar in strasten zbiratelj starin Josip Nikolaj Sadnikar, ki je bil dolga leta tudi Koželjev sosed, ko se je ta preselil v Kamnik.

Matija Koželj je kot plodovit slikar zapustil bogat slikarski opus: poslikal je okoli petdeset cerkva, več kot 130 oltarnih in drugih slik, 22 križevih potov in scensko oblikoval 14 božjih grobov, njegova risarska zbirka pa obsega več kot šeststo skic in osnutkov za poslikave. Najbolj poznan je po freskah v cerkvah, med katerimi so bile tudi številne na Gorenjskem: leta 1874 veliki oltar v Mengšu, 1881 štiri stenske slike v prezbiteriju v Kamniku, 1884 svetišče v Bohinjski Bistrici, 1886 svetišče v Komendi, 1889 obok v Cerkljah na Gorenjskem, 1893 župnijsko cerkev v Gorjah, 1905 svetišče župnijske cerkve na Homcu, 1906 svetišče v Zgornjem Tuhinju, 1907 ladjo župnijske cerkve v Zapogah in svetišče župnijske cerkve v Vodicah, 1908 ladjo župnijske cerkve v Kamniku, 1912/1913 ladjo v Vodicah, kupolo na Homcu itd.

Največ je o svojem življenju napisal sam, ko je na prigovarjanje umetnostnega zgodovinarja Viktorja Steska tik pred smrtjo začel pisati življenjepis, ki ga je Steska skupaj s svojimi opombami leto dni po Koželjevi smrti objavil v listu Carniola.

Kot osmi izmed devetih otrok sorazmerno premožne kmečke družine v Vescah je zgodaj kazal talent in veselje do slikanja, a kot v monografski študiji o njem piše Andreja Žigon, »ni imel pravih možnosti, da bi razvil svoja nagnjenja.«

»Ko sem izpolnil sedmo leto, sem bil v Ljubljani pri Sv. birmi. Kar sem tam videl, cerkve in škofa Antona Alojzija Wolfa, me je tako očaralo, da sem, ko sva prišla z botrom domov, sedel za mizo ter pričel risati Ljubljano in stolno cerkev zopet zase. To mi je napravilo večje veselje kot vse, kar mi je boter podaril,« se v zapisih spominja svojih prvih korakov v svet slikarstva in umetnosti.

V mladih letih ga je učil kaplan Mihael Peternel, ki ga je tudi seznanjal s slikarji. Izobraževal se je v Gradcu in na Dunaju ter obiskal Italijo, kjer je kopiral stare mojstre. Zaman je iskal mecena, ki bi mu omogočil študij na akademiji, zato se je izobraževal sam. Danes ga uvrščamo med umetnike, ki so se oprijeli nazarenske smeri, ki jo je Cerkev obravnavala kot uradno potrjeno umetnost, namenjeno širjenju in propagiranju obnovljenih katoliških idej, piše Borut Rovšnik v že omenjeni monografiji.

Leta 1865 se je preselil v Kamnik, kjer je nekaj let živel v lectarjevi hiši, nato pa na Šutni. Na kamniških Žalah, kjer je slikal križev pot, je spoznal cerkvenikovo hčer Marijo Hudobivnik, s katero se je kasneje poročil. Imela sta devet otrok, od katerih so trije umrli že ob rojstvu, šest pa jih je preživelo. Med njimi sta bila tudi znana slikarja Anton in Maks. Starejši Anton je obiskoval akademijo likovnih umetnosti na Dunaju in kasneje poučeval na ljubljanski realki. Veliko je ilustriral in portretiral. Maksu je dokončanje študija na akademiji preprečila bolezen. Pomagal je očetu pri izvrševanju cerkvenih naročil, sicer pa je najbolj znan po svojih krajinah, še posebno rad je slikal kamniške planine, ki so bile v kasnejšem življenjskem obdobju pogost motiv tudi Matiji.

Kot je zapisal Viktor Steska, je imel tudi v starosti precej načrtov in je vsak dan zahajal v svoj atelje. Pozimi leta 1917 pa je zbolel za pljučnico in umrl 26. februarja, le nekaj tednov po dopolnjenem 75. letu starosti.