Oni že vedo zakaj?

V največji slovenski banki NLB v oglaševanju blagovne znamke uporabljajo zanimiv slogan Vem zakaj. Povprašali smo jih, če res vedo, zakaj, vesoljna Slovenija namreč še vedno ne ve.

Na našem os­­re­­­d­njem letališču JP na Brniku se na velikem oglasnem panoju bohoti tale »velika modrina« z napisom NLB Skupina, Vem zakaj. Ker se večina nas, običajnih in očitno nekoliko manj »modrih« Slovencev zadnja leta v primeru NLB sprašuje, zakaj, nam je naša v vseh pogledih največja banka z velikimi izgubami in posledično dokapitalizacijskimi prispev­ki vseh državljanov pripravila toliko srečnih in veselih trenutkov, nas je tudi v naši velikobratski redakciji zanimalo, ali tako običajni ljudje kot bančniki res vedo, zakaj.

Najprej sem Mali Brat vprašal fanta v rumenem zaščitnem lajbiču, če on ve, zakaj? »Ejga vi, novinar, jest pojma nimam, zakaj, jest sem tle sam redar, da folk ne parkira tle, k' je za taksije pa pred vrat'm na letališ'e. Pa itak še pet minut delam, pol 'mam pa smeno. Ampak, če me ubiješ, ne vem, zakaj.« Nisem ga ubil, raje sem vprašal naprej, gospoda, ki je z malim poslovnim kovčkom hitel na letalo za Bruselj. »Prosim obrnite se na službo za odnose z javnostjo na našem minis­trstvu, pa vam bodo posredovali moj elektronski na­slov. Tja naslovite vprašanje, pa vam bom v treh dneh odgovoril. Saj veste zakaj, mar ne?« Še preden sem mu mogel odgovoriti, da pojma nimam, je že pobegnil na »checking«. »Wissen sie warum?« (Veste zakaj?), vprašam tipa, ki je pravkar prišel iz Bruslja, za katerega sem na vodi čutil, da je eden tistih evropskih birokratov, ki te dni delajo preverjanja po slovenskih bankah. »Ich weis ein bischen (mal vem), aber es ist besser nicht zu sagen (ampak bolje, da ne povem).« In je odbrzel.

Nič, sedel sem v avto in zavrtel številko aktualnega predsednika uprave NLB Janka Medje, če on ve, zakaj? »Odkar se okrog vozim s slabšim službenim avtom, kot mi pripada, ugotavljam zakaj, pa vam po pravici povem, da res ne vem, zakaj. Vprašajte enega mojih predhodnikov Marjana Kramarja, mogoče on ve.« In sem ga poklical. »Gospod Marjan, a vi veste, zakaj?« Po glasu je bilo slišati, da je zelo dobre volje in je v nekem »šundru« nekje daleč. »Ej stari, itak, da vem, zakaj. Še kako dobro vem, zakaj.« In je odložil.

Ampak še vedno ne vem, zakaj?