Mirno vojaki spite večno spanje

27. domobranski pehotni polk na soški fronti in ob reki Piavi

Ko se je maja 1915 z italijanskim napadom na Avstro-Ogrsko začela vojna tudi na zahodnem robu slovenskega ozemlja, so 27. domobranski pehotni polk avgusta 1915 poslali na fronto ob reki Soči, kjer so ga opremili za gorsko bojevanje. V drugi polovici septembra 1915 je bil premeščen na Bovško, kjer je zasedal položaje med Rombonom in Šmohorjem, poveljstvo pa je imel na planini Duplje pri Krnskih jezerih. Do marca 1916 je sodeloval v manjših bojih v Krnskem pogorju, na Bovškem in pri Rablju. Ob koncu marca so celoten polk premestili na Južno Tirolsko, kjer je v zaledju počival do 15. maja, ko se je začela velika avstro-ogrska ofenziva na asiaški planoti. Ko so ruski vojaki na začetku junija napadli na avstro-ogrskem delu vzhodne fronte, so 27. domobranski pehotni polk znova poslali v Galicijo, konec poletja pa so ga poslali nazaj na soško fronto.

Od decembra 1916 do avgusta 1917 je branil položaje med Fajtjim hribom in reko Vipavo. Med 11. soško bitko avgusta 1917, ko je branil položaje na Škabrijelu, je imel izjemno veliko izgub: 1173 vojakov, od tega 553 pogrešanih in mrtvih. Po uspešni obrambi Škabrijela se je polk umaknil na območje Fajtjega hriba in Renč. Oktobra 1917 je sodeloval v 12. soški bitki. Po uspešnem preboju pri Kobaridu se je za umikajočo se italijansko vojsko novembra 1917 premaknil na frontno črto ob reki Piavi.

Ko se je 15. junija 1918 začela zadnja, neuspešna avstro-ogrska ofenziva, je imel polk hude izgube, nato pa do konca vojne ni več odšel na prvo bojno črto. Ob koncu oktobra 1918, ko bi moral oditi na fronto, se je v kraju Codroipo uprl. Po uporu je odkorakal proti domu in v Ljubljano prispel 13. novembra 1918. Polk je postal osnova poznejšemu planinskemu polku nove države, številni vojaki pa so odšli med prostovoljce v bojih za severno mejo.