V gledališču ujeti duh časa

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 11. november 2013 / 14:28

Na 48. Festivalu Borštnikovo srečanje je Prešernovo gledališče za avtorski projekt 25.671 prejelo nagrado Društva gledaliških kritikov Slovenije, nagrado za umetniško vodstvo uprizoritve pa dramaturginja Marinka Poštrak.

Kako ste videli uprizoritev avtorskega projekta 25.671 iz dvorane Borštnikovega srečanja? Je bila mariborska publika že »pripravljena« na predstavo?

»V Mariboru sem bila že v dneh pred predstavo in lahko potrdim, da so bili izbrisani ena najbolj pričakovanih predstav festivala in uprizoritev je bila zagotovo ena najboljših doslej. Na letošnji festival smo sicer šli z veliko radovednostjo in pričakovanji, kakšna bo tokrat reakcija publike. Da je mariborska publika zelo previdna in zadržana, se je izkazalo tudi v zaključnem delu predstave, ko gre Aljoša Ternovšek z mikrofonom po dvorani in direktno napade vest posameznih gledalcev, vendar drugače kot pri drugih predstavah v Mariboru nihče izmed ogovorjenih njemu osebno ni dal niti centa. Očitno so se gledalci počutili napadene in so zato ostali rezervirani. Res pa je tudi, da je bil na koncu skupen izkupiček denarja, ki so ga nabrali drugi igralci podoben povprečnemu znesku pri vsaki predstavi, prav tako tudi solidarnostno »darovanje« osebnih dokumentov.«

Po uspešnih gostovanjih na Slovaškem, v Srbiji, BiH in na Hrvaškem je bilo tokrat razlogov za samozavest več kot dovolj. Ste v Prešernovem gledališču zadovoljni s letošnjim izplenom?

»Pričakovanja so bila res velika, saj gre za radikalno predstavo tako glede tematike kot tudi izvedbe. V to predstavo so igralci resnično vložili zelo veliko, saj je predstava njihovo skupno avtorsko delo. Že lani smo imeli občutek, da smo po krivici ostali prezrti, tokrat pa se nam je zdelo, da bo predstava vendarle ena izmed najbolj opaženih s strani žirije. Pokazalo se je, da so nas opazili predvsem kritiki in teatrologi, ki nagrado najboljši predstavi celotne produkcije v slovenskem prostoru v pretekli sezoni podeljujejo zadnjih nekaj let. V veliko zadovoljstvo in čast nam je, da nas je stroka izbrala med več kot osemdesetimi predstavami. Seveda pa je ansambel pričakoval več pozornosti še s strani žirije, predvsem za kolektivno igro.«

Kakšne so vaše izkušnje z gostovanj, kako so se na predstavo odzivali gledalci, ki nimajo slovenske izkušnje s problematiko izbrisanih?

»Prijetno me je presenetila publika na priznanem mednarodnem festivalu v slovaški Nitri, ki je reagirala podobno kot pri nas, v Sloveniji. Gledalci so prepoznali širši problem, ki ga vključuje predstava. Ne gre le za problematiko lokalne narave, ampak je izključevanje določnih ljudi ali skupin ljudi s strani državnega aparata univerzalen problem na globalni ravni. Poleg tega so na Slovaškem izpostavili, da opozarjamo tudi na problem umanjkanja etičnega principa in solidarnosti, največja avtoriteta med gledališkimi teoretiki Patrice Pavis pa je izpostavil tudi preplet dokumentarističnega in fiktivnega principa v uprizoritvi ter izpostavil predstavo kot eno izmed najbolj odmevnih na festivalu.

Zelo emocionalna je bila reakcija publike v Srbiji, še posebno v Beogradu, prav tako pa so tudi gledalci v Vršcu in Kragujevcu ob koncu predstave doživeli pravi šok. Bili so pretreseni, njihov odziv pa je bil pristen in direkten. Ne le, da nekoliko poznajo zgodbo o izbrisanih, predstavo so prepoznali tudi s stališča nacionalizma. Presenečeni so bili, da smo bili Slovenci sposobni obračunati z lastnim nacionalizmom, saj so sami še precej daleč od tega. Sicer bi to moralo biti normalno stanje v Sloveniji in povsod drugod.«

Ko ste se kot umetniška vodja odločali za uvrstitev avtorski projekta 25.671 v program Prešernovega gledališča, ste bili pripravljeni tvegati v več pogledih, tako v smislu razkrivanja za Slovence izjemno »neprijetne« problematike izbrisanih kot nasprotovanj ob osebni izpostavljenosti igralcev v predstavi in dejstva, da je besedilo samo nastajalo sproti z vajami. Vas je bilo kdaj strah, v kaj ste se podali?

»Ko sem prebrala knjigo Zgodbe izbrisanih prebivalcev, nisem mogla verjeti, kako je tako pomembna stvar vsa ta leta lahko šla mimo mene. Zato sem bila prepričana, da je o tem treba govoriti in sem se brez kakršnih koli zadržkov odločila za predstavo s tematiko izbrisanih, saj sem vedela, da bo Frljić znal iz igralcev izvleči maksimum in da je pravi režiser za to tematiko.«

Niste pomislili, da se bomo, kot je v Sloveniji že v navadi, tudi gledalci po predstavi razdelili na leve in desne, ene za in ene proti?

»Tega sem se seveda zavedala, a se s tem preprosto nisem obremenjevala, saj se mi je zdelo najpomembnejše ozavestiti ljudi o problemu izbrisanih in razbiti ustaljene klišeje. Pri tem mi je seveda veliko pomenilo tudi popolno strinjanje direktorice Mirjam Drnovšček s projektom, za katerega sva se zavedali, da bodo reakcije publike različne, kar se je tudi zgodilo. Tako imamo uprizoritvi zelo naklonjeno občinstvo, na drugi strani pa tudi publiko, ki ji tak tip predstav ni ravno blizu.«

Slovenci v nadaljevanju prej ali slej pridemo na partizane in domobrance ...

»Žal je še vedno tako. Upam, da bo vendarle svoje naredil čas. Mogoče bi bilo treba narediti tudi predstavo o spravi. Želela bi, da bi Slovenci sami imeli režiserja, ki bi bil sposoben česa takega.«

Preseneča tudi, da predstave v nobenem slovenskem gledališču niso želeli vključiti v abonma, le redki so vas povabili na gostovanje. V primerjavi z vašim pogumom so drugi umetniški vodje in direktorji gledališč pokazali povsem drugačen značaj.

»V slovenskem gledališču večinoma prevladuje zelo pragmatična miselnost. Vodje programa oziroma direktorji gledališč se morda bojijo tako radikalnih predstav in kot gostujočo raje uvrstijo kakšno bolj všečno. Prestava 25.671 pa je angažirana predstava, ki gledalcev ne pusti varno sedeti na svojih sedežih. Zato smo bili toliko bolj veseli povabila v Mladinsko gledališče kot tudi nedavnega gostovanja v Kulturnem domu Janeza Trdine v Novem mestu, čaka pa nas še gostovanje v kulturnem domu v Velenju in na predvečer obletnice izbrisa, 25. februarja, predstava v Španskih borcih v Ljubljani.«

Na festivalu ste prejeli tudi nagrado za umetniško vodstvo uprizoritve. »Umetniško vodstvo je avtonomni, a pogosto prezrt element umetnosti, prapočelo vsake uprizoritve, v primeru uprizoritve 25.671 pogumno in družbeno ozaveščeno ter angažirano dejanje, tako v izbiri osnovne teme uprizoritve (ki »piči« v srčiko družbenih dogajanj) kot v izbiri režiserja in avtorske ekipe ter drznosti v pristopu,« je zapisano v obrazložitvi. Kdor pozna vaše delo v zadnjih štirinajstih letih v kranjskem gledališču, bi v zapisanem pravzaprav prepoznal vaš način dela v celoti …

»Delo umetniškega vodje je delo v ozadju in je širši javnosti skrito. Vendar tisti, ki bolje poznajo ustroj gledališča, dobro vedo, da gledališki repertoar ne nastaja sam od sebe. Predstave, ki so vsako leto v programu, so plod tehtnega in natančnega premisleka, ki vključuje več različnih segmentov od teme, ki se izpostavlja, igralskega ansambla do izbire režiserjev. Šele s tehtnim razmislekom in srečnim spojem vseh teh elementov bo sezona v gledališču imela sporočilni naboj in tudi estetsko prepoznavnost. Že leta si prizadevam v naše gledališče »pripeljati« sodobne gledališke tokove tako glede tem, ki jih obravnavajo besedila, kot tudi režijskih in igralskih presežkov. Zanimata me duh časa in sodobna gledališka estetika. Da v gledališču vse deluje, se morajo sestaviti mnogi in različni dejavniki, program v gledališču pa je seveda povezan tudi z razpoložljivimi financami in z močjo celotnega gledališkega kolektiva od igralskega ansambla, tehnike do uprave, ker v gledališču štejeta zmeraj kolektivno delo in sodelovanje, nikoli soliranje.«

Pa vendarle, dobro delo v gledališču se odraža tudi v tem, da se v svoji poklicni koži umetniške vodje dobro počutite in imate vselej odprte oči za »tukaj in zdaj«.

»Živim v ljubljanskih Mostah nedaleč od delavskega doma propadlega Vegrada. Zadnja leta sem tako rekoč iz prve roke na ulici, v trgovini … opazovala vso stisko in krivico odpuščenih delavcev. Med njimi so bili očitno tudi izbrisani. Pa ne samo to. Tudi sama poznam razne stiske in brezdušen birokratski stroj, ki mu posameznik in njegova usoda nista niti malo mar. Zato se bomo tudi v prihodnje v gledališču dotikali žgočih družbenih problemov in tem, ki izpostavljajo etični princip, torej tudi ljudi, porinjenih na rob družbe, novodobnih oblik suženjstva in socialnih stisk. Poslanstvo gledališča je v odpiranju tem, s katerimi se vsak dan srečujemo, a se ljudje o tem premalo sprašujemo in odzivamo. Vse preveč živimo drug mimo drugega, namesto da bi bili tolerantni in senzibilni do soljudi. To so teme, ki me zanimajo in ki jih mora gledališče zmeraj znova odpirati v upanju, da se v publiki zgodita identifikacija in katarza.«