Tržičan je postal meščan

Knjižnica dr. Toneta Pretnarja skupaj z gosti pripravlja občasne domoznanske večere, na katerih odstira tančice preteklosti iz življenja Tržiča. Skupni naslov letošnjih večerov je Gor pa dol po pvac, naslov prvega, na katerega so povabili v torek zvečer, je bil Tržičan je postal meščan.

Tržič – Torkov dogodek se navezuje na devetdeseto obletnico povišanja Tržiča v mesto. Kljub temu da ni na voljo kaj dosti virov o tem, sta se bibliotekar Nejc Perko in gost, etnolog dr. Bojan Knific, potrudila in v besedi postregla z zanimivimi podatki. Da bo Tržič mesto postal, je nakazal že regent kralja Aleksandra Karadžordževića z obiskom Tržiča junija leta 1920. Regentov obisk v naših krajih so napovedovali časopisi, Slovenec ga je pospremil z naslovom Triumfalni sprejem regenta v Sloveniji. Tržičanka Draga Koren, kot je povedala Bojanu Knificu, se regentovega obiska ne spominja, spominja pa se, da so o njegovem obisku še dolgo govorili.

Tržič se je z letom 1926 poslovil od trškega naslova in si nadel mestni pridevek, o tem je poročalo nekaj časopisov že na naslovnicah. Nejc Perko sluti, da se odgovor, zakaj je Tržič postal mesto, skriva v tem, da je bil Tržič tedaj industrijsko razvit, imel je ugodno prometno lego, dejavne so bile obrtniške delavnice, omenja se več gostiln in lovski turizem. Tržič je imel deško in dekliško šolo pa tudi meščansko, predilnica je namenjala denar za socialo in so jo imenovali kar Mati Tržiča, organizirano je bilo dnevno varstvo otrok pri nunah, imel je komunalno ureditev, javno razsvetljavo, vodovod, avtobusni prevoz, kmalu tudi zdravstveni dom (tedaj sicer pod drugačnim imenom) in živahno društveno življenje, kar velja še danes. Perko je kot verjeten razlog in zasluge za to, da je Tržič postal mesto, pripisal tudi političnem udejstvovanju tedanjega župana Ivana Lončarja, ki je bil spoštovana osebnost, mož resnega in strokovnega dela ter požrtvovalnega javnega delavca, kot je bilo zapisano v Tedenskih slikah. Ne drži pa, kot je pojasnil Perko in kar se kdaj omenja, da je kralj osebno podelil Tržiču listino. Res pa je bil kralj istega leta (avgusta 1926) udeleženec prve ljubeljske cestne gorske hitrostne avtomobilske in motociklistične dirke.

Bojan Knific je povedal nekaj na temo Vaščani, tržani, meščani in oblačenje, segel je globlje v zgodovino, ko so bile razlike v oblačilni kulturi velike. Četudi so se te razlike v 20. stoletju začele manjšati, pa se je vedelo, da se meščani oblečejo različno za različne priložnosti in uporabljajo boljše materiale, medtem ko so bila kmečka oblačila različna le glede na letni čas in glede na delo oz. praznik. Narodna noša je bila rezultat oblačenja meščanov, z njo so želeli pokazati, da so Slovenci, je še dodal Knific. Drugi del večera so člani KD Kruh Križe in Mladinskega gledališča Tržič v režiji in priredbi Davida Ahačiča zaigrali komedijo Branislava Nušića Analfabet, ki je hudomušen spomin na napovedani prihod kralja v Tržič.