V Revirju, kjer smo vsi plen

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 2. januar 2017 / 10:05

V Galeriji Stolpa Škrlovec v Kranju je na ogled najnovejša prostorska instalacija akademskega slikarja mlajše generacije Mita Gegiča. Seveda nadaljuje družinsko tradicijo in ostaja lovec. Tokrat v Revirju.

Kranj – Pravzaprav bi akademskega slikarja Mita Gegiča glede na njegovo široko umetniško delovanje mnogo temeljiteje zaobjeli v oznaki vizualni umetnik, saj v svojih umetniških akcijah uporablja različne medije, ki vplivajo tako na našo vidno zaznavo. Vselej s trdnim namenom gledalcu predati sporočilo. Diplomant ljubljanske Akademije za likovno umetnost, ki je doma s Ptuja, že več let pa živi in ustvarja v Škofji Loki, se tokrat v ambientu Stolpa Škrlovec predstavlja s prostorsko instalacijo z naslovom Revir.

»Odraščal sem v okolju, kjer je bilo vseskozi prisotno lovstvo. Moj ded je lovec in ima svoj revir. Ker sem v osnovi konservativen umetnik, seveda črpam iz sebe, iz svoje družine, otroštva, hkrati pa želim v svojih delih čim bolj koherentno nekaj povedati. Glavni smisel umetnosti je – napišite z veliko – IZJAVA. Pri tem ni pomembno orodje in material, ki ga za to uporabiš: je to čopič, mobitel, električni motorček ali pa nit, glina, menstrualna kri … Pomembno je, kaj hočeš povedati, tvoja izjava je tista, ki je pomembna,« me v slovenske gozdove med zeleno bratovščino povede Mito Gegič, ki priznava, da je lovstvo postalo njegova platforma, s katere vedno znova spregovori o osebnih, političnih, ekoloških, skratka temah, o katerih s svojimi umetniškimi deli vedno znova podaja izjavo.

Vstopimo torej v Revir. Prvi pogled v prostor je strašljiv, tudi drugi. Uf. Šest figur v lovskih dežnih plaščih si ogleduje plen pred seboj. Štirje srnjaki, pokriti z lovskim pregrinjalom, izpod katerega se vidi le rogovje in kakšno kopito. Dihajo. Še en grozljiv pogled. Dogodek je lovski zbor, ritualni dogodek lovcev ob zaključku pogona. Obrazi figur „lovcev“, ki mimogrede stojijo na podstavkih, na kakršnih so na stenah običajno obešene lovske trofeje, so ekrani mobilnikov, na katerih se ponavljajoče vrtijo filmi. »Lovski revir je območje nadzora nad gozdom in živalmi v njem, v prenesenem pomenu je Revir prostor, kjer se izvaja nasilje, nadzor, dejavnost nekega pregledovanja. Je apropriacija te besede, saj se vprašujem, kako ljudje dojemamo ta prostor nadzora,« razloži Mito in nadaljuje, »njihove obraze sem zamenjal s pametnimi mobilniki, ki imajo v tej postavitvi dve funkciji. Imajo simbolno funkcijo našega virtualnega obraza, so naše okno v svet, medij, kjer dobimo informacije, kjer imamo prijatelje, po drugi strani pa je to ultimativen aparat za nadzor. Z njim nadzoruješ svoj življenje, po Snowdnovih razkritjih pa vemo, da je naša dejavnost na mobilnikih tudi darilo državam, multinacionalkam za njihov nadzor nad nami. Ko vklopiš telefon, za seboj puščaš sled, ki nekomu prinaša denar ali informacije.« V filmih se vrtijo lovske scene, preže, električni vodi preko pokrajine, polomljena drevesna krošnja, scene, ki jih avtor povezuje tudi z domačim okoljem ... Gledalec, ki si bo vzel čas, bo zapeljan v druge prostore nadzora. Mito Gegič je znan po tem, da prostora v umetniškem delu ne zapira zgolj z lastno interpretacijo, ampak ga pušča odprtega pogledom obiskovalca.

Vsa tehnologija, ki jo Gegič uporablja v svoji postavitvi, je zanj kot umetnika predvsem orodje. In ne le kot umetnika, ampak za nas uporabnike nasploh. »Tehnologija je super orodje, a zavedajmo se, da je samo orodje. Le tako bomo lahko imeli bolj pristen odnos sami s sabo in s sočlovekom. Prav je, da se nam narava upira. S tem vsak od nas postaja človek.« Tako deluje tudi Revir – na eni strani visoko tehnološki lovci z mobiteli namesto obrazov, na drugi strani pa dihanje „srnjakov“ – ustvarja preprost batni sistem z začetka industrijske revolucije. Mito Gegič nam torej zastavlja vprašanje, kako smotrno uporabljati tehnologijo, ali znamo o tem razmišljati, ali vemo za posledice te uporabe.

Poleg prostorske instalacije Revir, se avtor predstavlja še z eno postavitvijo, imenovano Zadnji grižljaj. Dva televizijska ekrana z videom na preprogi. »Gre za lovski ritual, ko lovec pravkar uplenjeni divjadi položi v usta smrekovo vejico v znak spoštovanja njunega odnosa. To je simbol transformacije živali v trofejo. Tu je situacija obrnjena. Na levem ekranu smrekovo vejico v usta dobi umetnik, na desnem pa je pred umetnikovim obrazom rogovje in roka nekoga drugega mu vejico vleče ven iz ust.« V Revir Mita Gegiča se lahko vedno znova podate do 4. februarja, v torek, 10. januarja, ob 17. uri pa bo avtor pripravil tudi voden ogled instalacije.